Zapoved temelji na želji, naj šport ostane »čist«. Naj bo simulacija vedenja in odnosov, ki v siceršnjem življenju izostajajo. Kar šport v osnovi res je. Če hočeš v športu nekaj doseči, ne smeš imeti postranskih misli. Posvečen moraš biti enemu samemu cilju. Vesti se moraš torej na način, ki te v politiki najhitreje stane glave. Obe dejavnosti, politika in šport, se tako idealno dopolnjujeta. Kakopak skozi denar, ki se na račun vrlin športa lahko deli z najmanj zoprnih vprašanj. Kajti hotenje in narava podanikov sta – navijaška. O denarju, ki je šel za nekaj nešportnega, se podaniki sprašujejo pač bistveno bolj odločno in na nož kot o denarju, ki je šel za šport. Pa čeprav gre za 100 milijonov evrov dragega brazilskega nogometaša Neymarja ali pa za 51 milijard dolarjev, kolikor so jih Rusi »pokurili« za olimpijske igre v Sočiju.
A ta igra postaja vedno bolj prozorna, njena proslulost pa se zdi vedno večji problem športne scene, še posebej olimpijske, ki je v svoji ideji vedno bolj diskreditirana s pohlepom. Kar velja še za kakšno svetovno športno združbo. Podobno kot mednarodni olimpijski komite, ki so mu dražje igre bolj v interesu kot cenejše, saj to pomeni posel in denar za prikoritne poslovneže, se vedejo tudi druge svetovne organizacije športa. Nogometna zveza je idealen primer tovrstnega plenilstva, ki bo svojo kulminacijo doživelo v Katarju, kjer naj bi se tekme igrale v klimatiziranih dvoranah. Idealen zakaj? Zato seveda, ker bodo pogoje, ki jim bodo morale dvorane zadostiti, določali strokovnjaki iz kroga gospoda Blatterja, s tem pa posredno tudi izvajalce. Grobo rečeno, svetovne športne organizacije z lučjo pri belem dnevu iščejo »bedake«, ki so se še pripravljeni spustiti v projekte, ki prej kot profit praviloma prinesejo izgubo.
Rusi in zimske olimpijske igre so v tej luči ultimativen primer, imajo pa igre v Sočiju obenem nekaj skupnega s sarajevskimi. V obeh primerih gre za vpad na svež teritorij. V alpski »tretji svet«. Nekam, kjer je mogoče začeti iz nič. ZOI namreč nikdar ne nastanejo zaradi hokeja, pa čeprav je hokej »zimski nogomet« in najbolj atraktiven del programa. Ne, ZOI nastanejo zaradi smučanja. Porodijo se iz ideje, kako imenitno bi bilo posekati gozd na nekem hribu in urediti smučarsko progo, kar so mokre sanje slehernega smučarja. Sploh bivšega. Ko se vozi po cesti in gleda gorske vrhove, ki se mu vrstijo pred očmi, je itak sposoben videti potencialno progo povsod. A le redko kdo doživi radost, da mu je to dovoljeno. V Sarajevu je ta slast pripadla Bernhardu Russiju, nekdanjemu švicarskemu smukaču, v Sočiju pač Karlu Schranzu, staremu avstrijskemu šampionu, ki je olimpijskemu programu dal osrednjeevropski alpinski blagoslov ter legitimiteto.
Vse ostalo početje, ki je navrglo fascinantnih 51 milijard stroškov, je zgolj posledica te osnovne pionirske sle po sekanju dreves. Vključno s tem, da so igre postavljene v Soči, torej ruski Portorož. Kajti kaj je bolj pionirskega kot prirediti zimsko olimpijado v subtropskem pasu? Da, preostanejo še Kolumbija, Kilimandžaro, Libanon in še kak bizaren kraj, vendar pa do Sočija »tega svet še ni videl«. Prav slednje pa Ruse izrazito privlači – dokazati nekaj na videz nemogočega.
Ni torej nujno, da je osnovni razlog za projekt, ki se zavoljo milijardnih cifer komu zdi predvsem hladnokrven korupcijsko-plenilski manever največjih razsežnosti, v svojem počelu racionalno preračunljivo dejanje. Ne, milijarde so prej posledica mokrosanjaštva. Na neki način celo progresivnega razmišljanja, prosvetiteljstva, pa čeravno govorimo v prvi vrsti o potešitvi frustracij ruske oligarhije, ki ji v primerjavi z zahodnoevropejsko bogataško bratovščino manjka domačijske alpinskosti. Lokalnih Avoriazov. Spet podobno vnemi Zagreba oziroma Hrvatov, da bi se z najbogatejšo tekmo svetovnega pokala v smučanju, kakršna je tekma na Sljemenu, potrdili kot Srednjeevropejci. Rusija je sicer znana po ostrih zimah, vendar pa smučanje tamkaj ni nacionalni šport. Daleč od tega. Zimski športi, posebej smučanje, so za Ruse polje, kjer lahko napredujejo. Kjer se lahko spremenijo. Izboljšajo. In v tej točki se da v Putinovi vnemi za to, da se ZOI zgodijo v Rusiji, prepoznati tudi njegovo reformistično vnemo. Vnemo, s katero bi se postavil ob bok Petru Velikemu, ki si je prizadeval reformirati Rusijo z zahodnjaškimi idejami, hkrati pa ji vladal s trdo roko. Putin, rojen v Sankt Peterburgu, mestu, ki ga je ustanovil Peter Veliki, zase sicer pravi, da njegov voditeljski idol ni Peter Veliki, temveč Theodor Roosevelt.
Kolikor je Rusom pri organizaciji iger finančno spodrsnilo, gre to prej kot v smislu skrbno načrtovanega korupcijskega komplota razumeti kot neko za Rusijo značilno postranskost. Ki pa svet spet opominja na znano dejstvo. Da Rusom velike žrtve niso problem. In da gre s tem računati tudi v bodoče.