Generalni direktor CD: Obstaja samo ena blagovna znamka, to je Cankarjev dom, znotraj nje poteka že 34 let razvejan program na vseh umetniških področjih; vsi, ki ga spremljajo in obiskujejo, ga dobro poznajo. Minister ga žal pozna preslabo, zato je površen in krivičen. Poleg po njegovem »dveh blagovnih znamk«, ki ju pozna, jih lahko brez pretiravanja naštejemo še mnogo mnogo več! Ob zlatem abonmaju je že 34 let v programski shemi tudi srebrni abonma.
Močna »blagovna znamka« je Jazz festival Ljubljana, najstarejši neprekinjeni jazz festival v Evropi! V zadnjih letih se je uveljavila tudi »blagovna znamka« Festival dokumentarnega filma.
Na razstavnem področju »blagovnih znamk« kar mrgoli: Galerija CD ima desetletja prepoznan program; Mala galerija je doslej predstavila okoli 300 fotografskih razstav(!), prepoznavni sta Likovni kritiki izbirajo in Oblikovalska identiteta. Dolgoletni uveljavljeni mednarodni glasbeni cikel je poznan pod »blagovno znamko« Glasbe sveta, Cankarjevi torki so sijajna programska osvežitev zadnje petletke, podobno cikel sodobne glasbe Predihano, Transgeneracije so najbolj zanimiv festival slovenske srednješolske kulturne ustvarjalnosti.
Med prodornimi programskimi znamkami je presenetljivo zaživel literarni pripovedovalski festival Pravljice danes. Zagotovo je ena najbolj znanih »blagovnih znamk« tudi celotni Kulturnovzgojni program s približno 300 programskimi enotami (prireditvami) letno. Bodi dovolj za oceno, da minister, ki v CD vidi le dve »blagovni znamki«, očitno ne pozna dobro programa.
V CD je nadalje prisotnih še cel kup blagovnih znamk dolgoletnih partnerjev CD: modri in oranžni abonma Slovenske filharmonije, Kromatika Simfoničnega orkestra RTVS, festivali Exodos, Ex Ponto, Mesto žensk, Svetlobna gverila, EarZoom, Druga godba, Festival gorniškega filma in cikel Mladi mladim!
Minister: »Novi direktor mora imeti povsem drugačen način razmišljanja. Tam bi denimo lahko imel sodobni ples zelo, zelo močan domicil, CD bi bil lahko infrastruktura..., da ne bi bilo treba razmišljati, kako priti do centra za sodobni ples.«
Generalni direktor CD: Celotna sedaj že uveljavljena sodobna plesna scena je od začetka njegovega delovanja veliko ustvarjala in rasla s Cankarjevim domom in on z njo. To se danes vse prerado pozablja. CD je še vedno v mejah, kolikor je to mogoče, ugledno prizorišče mlajše sodobne plesne in gledališke scene. Ministrova želja, da bi imel sodobni ples v CD domicil, pa ni povsem realna; razmišljanje v to smer kaže na popolno nerazumevanje vloge ter nepoznavanje prostorskih in terminskih zmožnosti Cankarjevega doma. Katerakoli umetniška veja ima lahko svoj pravi domicil tam, kjer je doma umetniški ansambel in kjer so vadbeni prostori.
Cankarjev dom je v znak podpore sodobnemu plesu že davno ustvaril dobro opremljeno dvorano Duše Počkaj. Vsaki izbrani plesni ali gledališki umetniški skupini oziroma nevladni organizaciji je že dve desetletji na voljo ta dvorana kar za dva meseca, da vadi in odigra svoj projekt. Pet do šest skupin se samo v tej dvorani, vključno s produkcijami AGRFT, zvrsti vsako leto!
Posamične domače projekte vključujemo tudi v Štihovo in Linhartovo dvorano, vendar jim za vaje lahko namenimo le nekaj dni. Želja ministra po domicilnosti sodobnega plesa v CD trči v zapleteno terminsko načrtovanje in ekonomiko hiše, ki sta tako kruti, da dovoljujeta le omejeno domicilnost Slovenske filharmonije na dve vaji pred vsakim koncertom: njihov pravi domicil je še vedno na Kongresnem trgu.
Nihče, ki proučuje program, ne sme pozabiti, da je CD v četrtini svoje dejavnosti tudi kongresno komercialni center. Sodobnemu plesu se glede na majhno zanimanje občinstva za njihove predstave, vsaj v Ljubljani, niti ne godi več tako slabo, kot se je nekoč. Bolje mu bo le ne s potiskanjem v Cankarjev dom, pač pa takrat, ko mu minister ne bo več rezal že tako skopo odmerjenega denarja.
Resnici na ljubo je treba dodati še to, da je zgodba o domicilnosti sodobnega plesa ostala na ministrovi in ne na Rotovnikovi mizi. Ministrstvo za kulturo je za drag davkoplačevalski denar kupilo montažno dvorano za sodobni ples, ki že tretjo sezono gnije na dvorišču družbe Trimo Investment(!), namesto da bi jo uporabljali ansambli sodobnega plesa. Da bi zameglil odgovornost ministrstva, bi nenadoma rad preselil domicilnost sodobnega plesa kar v CD. Pri tem pozablja, da je bila že pred leti sprejeta strateška odločitev, da v CD ne sme imeti domicila nihče! To je strateška vrednota, ki jo je treba čuvati, ne pa rušiti brez poprejšnjih temeljitih analiz.
Minister: »CD bi moral detektirati, kaj lahko združi, poveže.«
Generalni direktor CD: Celotni strateški koncept CD od leta 1980 temelji na povezovanju in združevanju umetniških pobud in programov. Vsako leto je povezoval, združeval, omogočal, podpiral itd. najmanj sto različnih javnih in nevladnih kulturnih zavodov, društev in zasebnikov. Samostojnih ustvarjalcev niti nismo šteli, jih je pa precej. Ob vsem tem skrbi in izvaja še lastni kulturno-umetniški program in razvejano kongresno komercialno dejavnost.
Minister: »Cankarjev dom je v programskem smislu zaspal.«
Generalni direktor CD: V dr. Urošu Grilcu smo dobili politika, ki so ga v istem intervjuju polna usta zagovarjanja stroke in samoodrekanja(?) diskrecijske ministrske pravice. Ko pa se nameni politikantsko izničiti neizpodbitne programske uspehe, ki uživajo nedeljeno podporo strokovnega sveta in sveta CD vsa desetletja nazaj, se spremeni v vsevednega in neprizivnega strokovnjaka z uničujočo strokovno oceno programa CD.
Razpravo o tem, kdo je »zaspal« bolj, on kot politik ali CD, bomo nadaljevali v kontekstu vedno bolj neprijaznih in težkih finančnih pogojev, v katerih mora delovati ne le CD, temveč prav vsi javni in nevladni kulturni zavodi, društva in samozaposleni. Ministrova zaspanost postaja v tem kontekstu za vse nas vedno bolj zaskrbljujoča.
MITJA ROTOVNIK, generalni direktor Cankarjevega doma