Namen zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov (predvsem) javnega sektorja in s tem omogočiti enako uresničevanje pravice vseh fizičnih in pravnih oseb. V tem smislu – pravice do informacije, s katero razpolaga organ javnega sektorja, v konkretnem primeru državni izpitni center – je ZDIJZ specialen predpis. To pomeni, da zavezuje vse v korist informiranosti javnosti. Razmišljanja o tem, da naj bi bil državni izpitni center izvzet, so v nasprotju z osnovnim namenom predpisa. Zato razlaga pooblaščenca in upravnega sodišča ni rezultat umetniške svobode, ampak interpretacije prava skladno z razlagalnimi metodami, ki jih pri tem uporabljamo. Vsaka stroka ima pač svoja pravila; pedagoška svoja in pravna svoja.
Upravno sodišče je v obrazložitvi za državni izpitni center sporne sodbe navedlo, da je informacija javnega značaja, ki naj bo prosto dostopna javnosti, preglednica s seznamom šol, ki pa ne omogoča razvrščanja šol, »na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti rezultate mature ali druge kazalce kakovosti posamezne šole«, kar bi bilo v nasprotju z določbo 18.a člena zakona o maturi. Glede tega, kaj je »kakovost mature«, so mnenja lahko različna. Za informacijskega pooblaščenca predstavlja razkriti seznam (skupaj s preglednicami, ki so že objavljene v letnem poročilu državnega izpitnega centra) le statistične podatke o rezultatih mature po posameznih srednjih šolah. Podatki iz letne analize o kakovosti mature pa so po oceni informacijskega pooblaščenca bistveno širši od podatkov, ki so na podlagi odločitve upravnega sodišča postali prosto dostopni. Iz prosto dostopnih informacij je dejansko razvidna zgolj statistika, številčni podatki o udeleženih na maturi in število uspešnih oziroma neuspešnih dijakov po posameznih šolah. O podatkih o kakovosti mature na posamezni šoli bi po mnenju informacijskega pooblaščenca lahko govorili šele, ko bi lahko ugotovili še vsaj število točk, ki so ga v povprečju dosegli dijaki posamezne šole. Na koncu pa bi pravo kakovost ne le mature, ampak pedagoškega procesa na posamezni šoli, lahko ocenjevali, če bi vedeli, koliko dijakov je zaradi uspeha na maturi lahko nadaljevalo svojo izobraževalno pot na (prvo)izbrani fakulteti.
Zaradi navedenega je informacijski pooblaščenec prepričan, da se po njegovi odločbi in sodbi upravnega sodišča dejansko razkrivajo zgolj statistični podatki in ne podatki o kakovosti mature po šolah. Seveda je tudi tu mogoča »umetniška svoboda« pri interpretiranju, vendar menimo, in tu se z državnim izpitnim centrom strinjamo, da se kakovost posamezne šole ne meri zgolj na osnovi statističnih rezultatov splošne mature. To pa še ne pomeni, da podatki v tem delu ne bi smeli biti dostopni javnosti, češ da bodo povzročili »motnje pri delovanju državnega izpitnega centra oziroma dejavnosti celotnega šolskega sistema«, kot je državni izpitni center zatrjeval v postopku. Predvsem pripadniki pedagoške stroke bi namreč morali vedeti, da je vnaprejšnje podcenjevanje ljudi neprimerno in neupravičeno. In na drugi strani prav pedagogi vedo, da je za razumevanje potrebna dobra informacija. To informacijski pooblaščenec tudi pričakuje od državnega izpitnega centra – da javnosti, če ocenjuje, da je to potrebno, razloži, kaj pomenijo podatki, ki so/bodo prosto dostopni.
NATAŠA PIRC MUSAR, informacijska pooblaščenka
