Začnimo z vsem očitno spremembo: če je v analognem okolju veljalo, da si učenci učbenike pretežno izposojajo v šolskih skladih, delovne zvezke pa kupijo starši, se zadnja leta država obnaša, kot da je v digitalnem svetu možno z državnim denarjem pripraviti digitalna učna gradiva, ki so brezplačno na voljo učencem, učitelji pa jih v prostem času poljubno nadgrajujejo. Vsaj kar zadeva mene, je taka drža naivna in dolgoročno destruktivna.

Na tej točki moram seveda priznati, da teh vrstic ne pišem kot nevtralni opazovalec, saj sem delovno tesno povezan z založniško industrijo, zato je moje srce na strani tistih, ki pripravljajo plačljiva digitalna in tiskana učna gradiva; a kot pri vseh srčnih zadevah tu ne gre (le) za materialni interes, ampak predvsem – recimo temu tako – za vero v smiselnost obstoja trga učnih gradiv. Ker sem po naravi skeptik, ta vera dopušča dvom: če bi namreč sistem brezplačne oskrbe z digitalnimi gradivi zares deloval učinkoviteje in ceneje od učbeniškega trga, bi bil prej ko slej med prvimi, ki bi se s tem sprijaznil. V tem primeru bi sicer založbe morale odpustiti (ali prekvalificirati) nekaj deset ljudi, specializiranih za pripravo in trženje učnih gradiv; če ne bi bilo več tiskanih učbenikov in delovnih zvezkov, bi zaradi manjšega letnega prometa propadlo tudi kar nekaj knjigarn, kar bi posledično povzročilo padec prodaje neučbeniških knjig. Konec učbeniškega trga bi zato v seštevku najbrž ob kruh spravil več kot sto ljudi, kar je veliko za knjižno založništvo (kjer je bilo lani 770 zaposlenih), a – glede na sedanjo stopnjo brezposelnosti – malo za Slovenijo. Sploh če bi na drugi strani dobili zastonj učna gradiva za vse šolajoče se otroke, saj bi s tem razbremenili družinske proračune.

Trga in kapitala ne bodo izgnali

A v tak razvoj ne verjamem, saj so podobni eksperimenti po svetu pokazali, da je, prvič, premalo tistih, ki bi bili pripravljeni volontersko dopolnjevati in obnavljati brezplačna digitalna učna gradiva, zato so ta na dolgi rok ponavadi slabša od plačljivih; drugič, tak sistem je vsaj zaenkrat socialno segregativen, saj takih gradiv ne morejo uporabljati učenci, ki nimajo svojih tablic in dostopa do spleta; in tretjič, če bi v šolah uporabljali zgolj tovrstno gradivo, bi s tem ukinili konkurenco in posledično pluralnost ponudbe učnih gradiv. Slednje ne bi bilo smiselno tudi zato, ker izkušnje zadnjih dvajset let v Sloveniji kažejo, da je konkurenca pri pripravi tiskanih učbenikov in delovnih zvezkov odpravila motnje pri oskrbi trga in vplivala na njihovo kvaliteto. Res je sicer, da smo imeli kar nekaj polemik o tem, ali so učna gradiva, nastala v pogojih konkurenčnega trga, boljša od tistih, ki smo jih uporabljali v socializmu; a dejstvo je, da tu nedvoumnega odgovora nismo dobili, tudi zato ne, ker avtorji edine raziskave na to temo niso vzeli pod drobnogled učbenikov z največjimi tržnimi deleži.

Dejstvo je tudi, da je interna raziskava Zavoda za šolstvo lani pokazala, da učitelji visoko ocenjujejo razpoložljiva tiskana učna gradiva in da od nastanka učbeniškega trga naprej v Sloveniji nimamo težav s tem, da bi na začetku šolskega leta zmanjkalo učbenikov in delovnih zvezkov, kar je bil v socializmu reden pojav. Za povrh se učbeniki – če upoštevamo inflacijo in število gradiv – od nastanka trga naprej počasi, a vztrajno cenijo: polemike o šolskih skladih in rabi delovnih zvezkov zato po mojem ne govorijo o tem, da je učbeniški trg sam po sebi nekaj slabega, ampak prej dokazujejo, da daje trg pozitivne rezultate celo, če ga država ni sposobna regulirati in postaviti jasnih pravil glede rabe učnih gradiv. Da je zasebni sektor učinkovitejši od javnega pri pripravi učnih gradiv, pa v zadnjem letu nenazadnje dokazuje tudi Zavod za šolstvo, kjer z veliko vrečo javnega denarja pripravljajo digitalne učbenike, ki naj bi bili učencem dostopni od prvega septembra lani, pa to še zdaj niso. Če bi tako zamudo pri pripravi knjig, podprtih z nekajmilijonsko subvencijo, zagrešila kaka zasebna založba, bi tisti, ki bi ji dali subvencijo, že davno tega zahtevali denar nazaj, odgovorni pa bi bili že nekaj časa na zavodu (pa ne za šolstvo). Še več, ta zgodba kaže, da ima velik del slovenske javnosti dvoličen odnos do javnega in zasebnega sektorja. Če bi namreč nekaj dodatnih milijonov evrov za razvoj digitalnih gradiv iz žepov staršev s prednaročili potegnili založniki, nato pa zamujali s pripravo gradiv, bi se nad pogoltnimi in nesposobnimi zasebniki zgražala vsa Slovenija in se hkrati spraševala, ali tako drago gradivo res potrebujemo. Če si tak podvig privošči javni zavod z denarjem davkoplačevalcev, o tem molčijo (skoraj) vsi.

K čemur velja dodati še to, da je iluzija verjeti, da bi z državno financiranimi digitalnimi učnimi gradivi iz šol izgnali trg in kapital: ne le pri nas, tudi v stikih z drugimi založniki po Evropi sem se namreč prepričal, da je ideja o tovrstnih gradivih še kako v finančnem interesu kapitalsko močnih proizvajalcev in prodajalcev strojne in programske računalniške opreme, ki zanjo na zelo prefinjen način lobirajo kjerkoli in kadarkoli morejo; brezplačna učna gradiva so namreč odlično trženjsko orodje za prodajo njihovih izdelkov. Zato mi vera pravi, da bo sedanja digitalna učbeniška politika v Sloveniji na dolgi rok povzročila le dvoje: povečala bo zmedo pri oskrbi z učbeniki, nato pa bo šolski sistem podredila neprimerno mogočnejšemu kapitalu, kot je založniški.

Stopimo vsi korak nazaj

Toda to ni edini problem. Še huje je to, da v resnici ne vemo, ali so digitalna gradiva v vseh primerih učinkovitejša od tiskanih. Avtorja knjižnih uspešnic Maryanne Wolf in Nicholas Carr sta že pred več kot petimi leti opozarjala, da splet ne vpliva ravno blagodejno na zmožnost poglobljenega in kontekstualnega mišljenja; ena najbolj razvpitih britanskih znanstvenic Susan Greenfield (sicer baronica in članica lordske zbornice) že nekaj let opozarja na povezave med avtizmom in internetom, konservativni britanski Family Education Trust pa svari pred vplivom intenzivne rabe interneta na vedno slabše verbalne sposobnosti najstnikov. Kar nekaj raziskovalcev v ZDA in v Evropi tudi opaža, da je branje z ekrana manj poglobljeno kot branje s papirja; in nenazadnje, v predzadnji številki revije Scientific American Mind opozarjajo, da je pisanje in risanje s svinčnikom pomembno za razvoj motorike, zato bi se otrokom, ki bi s prsti zgolj drsali po ekranu, lahko zgodilo, da ne bi mogli postati ne glasbeniki niti finomehaniki ali kirurgi (tudi tu moram priznati, da govorim zainteresirano, saj sem član evropskega konzorcija, ki pripravlja širok raziskovalni projekt, ki naj bi vzel pod drobnogled razlike med branjem z ekrana in papirja ter vpliv trga na tovrstne bralne izbire).

Seveda pa velja v isti sapi opozoriti, da obstajajo tudi drugačni pogledi na vlogo spleta in razvoj inteligence. Ameriški pisec Steven Johnson denimo opozarja na tako imenovani Flynnov učinek, ki kaže, da nove generacije opravljajo stare inteligenčne teste bolje kot generacije v času, ko so ti nastali; ker se je največji skok zgodil pri vizualnih nalogah, ne pa pri delih testa, ki merijo besedni zaklad in splošno izobraženost (kjer napredka ni), Johnson domneva, da je tako zaradi vpliva vizualnih in spletnih medijev, pri čemer naj bi bil tak tip inteligence idealen za preživetje v sodobnem svetu. Podobno tudi direktor Googla Eric Schmidt napoveduje, da bo digitalna šola ustvarjalnejša in bolj v duhu časa kot »analogna«, saj naj bi otroci predavanjem sledili doma preko računalnika, nato pa bi v šoli skupaj z učitelji zgolj vadili, delali naloge in pripravljali različne projekte.

A komurkoli od naštetih že verjamemo, ostaja nesporno, da so mnenja o vplivu spleta na otrokove možgane in inteligenco zelo različna; ta različnost pa bi seveda morala modrega človeka usmerjati k previdnosti pri uvajanju digitalnih učnih gradiv, predvsem pa sistematičnemu evalviranju posledic takega početja. Pri nas je država ravnala ravno obratno: v digitalno šolo je kot kaka založniška multinacionalka zakorakala z večmilijonsko investicijo v razvoj lastnih digitalnih učnih gradiv, ki za povrh nimajo podpore v tiskanih gradivih, kot da bi že zdaj imeli vsi učenci doma tablične računalnike. Še več, o tem se ni posvetovala s psihologi, nevrologi, pedagogi in učitelji, kaj šele, da bi spodbudila javno debato o tem, kako digitalna učna gradiva uporabljati v kombinaciji s tiskanimi ter kako z ustrezno regulacijo spodbuditi pluralno ponudbo digitalnih gradiv – kot da bi jo prevladujoč položaj na trgu zanimal bolj kot učinki digitalizacije na pouk. Ali je tako zaradi revolucionarnega zanosa ali zaradi ciničnega klanjanja kapitalu računalniških podjetij, je povsem nepomembno: tisto, kar šteje, je dejstvo, da obstaja velika stopnja verjetnosti, da bomo s tako nepremišljenim uvajanjem digitalnih gradiv v šole tako glede kvalitete pouka kot oskrbe trga z učbeniki naredili več slabega kot dobrega.

Zato bi bilo pametno, da storimo nekaj, kar v Sloveniji ni v navadi: da vsi skupaj stopimo korak nazaj, zajamemo sapo in razmislimo, kaj sploh počnemo.