Posredovali so know how, opozorili na pasti, predvsem pa je bilo fascinantno poslušati, kako se organizirajo, mrežijo doma in po Evropi. Poslovni modeli, besedna zveza mi ni najljubša, vredni preučitve in sledenja. Res je tudi, da morajo doma dobiti določen delež sofinanciranja, da potem lahko kandidirajo tudi na evropskih razpisih. Tu se lahko zgodi še en mrk domače kulturne politike. Mit o nesposobnih, zaspanih umetnikih bi nepoučene in nevpete v domačo umetniško produkcijo fino lopnil po glavi. Ko sem jih poslušala, sem pomislila, da bi morali v dvorani sedeti zaposleni na ministrstvu za kulturo (bi znali svoje razpise predstaviti tako natančno?), ministrski zbor, poslanci državnega zbora in vsi, ki o domači umetnosti nič ne vedo, a jo vseeno z veseljem in neznanjem blatijo. Ne vedo, o čem govorijo, predvsem poslanci, vendar jih to ne moti pri amaterski šlamastiki o nevarnih novodobnih vampirskih čudežih sodobne umetnosti. Vampirji domačega proračuna niso umetniki, prej so to poslanci.

Priporočljivo bi bilo, da bi se nam pridružil minister za kulturo. Ob preštevilnih intervjujih bi se morda lahko začel obnašati kot zagovornik, promotor umetnosti. Namesto tega prodaja meglo in temu reče reformni program. Pa poglejmo, katere so te reforme, s katerimi se kiti minister. Za začetek povejmo, da ima precej manj denarja. Najvišji proračun za kulturo je bil leta 2009, 204 milijone evrov. Sedaj je proračun približno 165 milijonov evrov. Cesar je gol, samo dela se, da zaradi nekaj krpic ne ustreza definiciji nudista. O pomembnosti resolucije Nacionalni program za kulturo sem že prevečkrat pisala. Dejstvo je, da je to resolucija, nezavezujoč dokument, edina nujnost, povezana s tem dokumentom, je, da se enkrat letno v državnem zboru poroča o tem, kaj je bilo narejeno. Če ministrstvo ne bo sledilo lastnim željam, ukrepom, prioritetam, zapisanim v resoluciji, se ne bo nikomur nič zgodilo. Tu moram biti dosledna, podobno velja za marsikatero evropsko resolucijo. Skrb za samozaposlene je druga mantra ministra.

Zadnja novica so kulturne žepnine. Šestinšestdeset posameznikov bo lahko dobilo do 1500 evrov bruto v treh letih, 500 evrov bruto na leto. Kapučino na dan. Je že res, da bodo lahko pokrili nekaj položnic z zelo preteklim rokom plačila. Denar iz ministrove rezerve. To ni sistemska rešitev, temveč zgolj enkratna pomoč. Na razpisih ga je manj. Kar pomeni manj projektov, manj dela. Samozaposlenim je več do tega, da delamo, kakor da dobimo kapučino na dan. Nov milijon evrov za zaposlovanje mladih na področju umetnosti je denar, ki je ostal od prejšnjega podobnega evropskega vira. Ostanki od prejšnje večerje. Začasen ukrep, ki s sistemskimi rešitvami nima nobene zveze. Podobno kot jamstvo za mlade. Kratkočasna lepa slika, dober graf. Lep semafor, ki bo delal nekaj časa, potem pa bo spet zmeda na cesti. Čakamo na čudež, imenovan nov krovni zakon za kulturo. Do sedaj skratka nič reformnega. Nenehno oglaševanje, da je sedanji minister edini, ki mu je mar, je zgolj slab piar manever. V pisarni mu očitno manjka samo še zlata ribica.

Da pa ne bom samo generalica po bitki, evo nekaj predlogov. Ministrstvo za kulturo je spremenilo nekaj razpisov. Lahko bi jih predstavili dva meseca prej, kot so to naredili na Centru Ustvarjalna Evropa v Sloveniji, pojasnili, zakaj spreminjajo utečeni red stvari, kaj to pomeni, natančno predstavili vsebino, pogoje. Tako bi prijavitelji vedeli, kaj jih čaka, pravočasno bi lahko opozorili na anomalije. To bi bilo transparentno delovanje. Nenehni civilni pogovori so samo nezavezujoči pogovori. Lahko bi odpravili anomalijo, da smo samozaposleni hkrati delodajalci in delojemalci v eni osebi. To, kar zaslužimo, se šteje kot dobiček, ne kot nekaj primerljivo plači. Lahko bi spremenili uredbo o samozaposlenih, ki bi omogočila, da kandidiramo za več poklicev. Ali pa dosegli, da lahko za poučevanje in druga dela, ki niso detektirana v razvidu poklicev v kulturi, odpremo popoldanski s.p. Recimo. Primerljivost neprimerljivega, približevanje javnih zavodov in nevladnih organizacij je, žal, posledica krize bank in naših vlad.

Lahko bi prisluhnili kratki, natančni in odlični predstavitvi Dee Vidović iz zagrebške organizacije Kultura Nova, kako delajo z denarjem iz nacionalne loterije. Ko smo jo povabili na informativni dan Ustvarjalne Evrope, sem se njenega govora še posebej veselila. Pa mi je eden od kulturnikov rekel, zakaj le, saj imamo tudi pri nas loterijski način sofinanciranja kulture. Kaj pa so naši razpisi ministrstva drugega kot loterija, mi je zabrusil. Hrvaška ni edina država, kjer se iz nacionalne loterije napaja tudi kultura. Seveda gre za odkrivanje tople vode, samo te pipce naš minister še ni našel. To bi bila ena od sistemskih rešitev. Zdi se mi, da vseskozi pišem o istem. Ker me minister, ki nenehno govori o istem nevidnem, vseskozi jezi.