Recimo, da sem eden takšnih in tistih, zato tudi pišem tale tekst. Poezijo redno spremljam (sem spada tudi manjša prisila: spremljanje po uredniški dolžnosti), a moram priznati, da zadeve niso popolnoma gladke, neproblematične in enoznačne, saj se včasih znajdem v precej ambivalentnem položaju. Na eni strani je resna zagata, ki meji na naveličanost, in v takšnem stanju skoraj glasno kričim: »Dovolj! Dovolj!« Na drugi strani pa je tu ljubezen, zdaj večja, zdaj manjša, a vedno prisotna, tako da se praktično v istem trenutku, ko hočem blekniti ali pa dejansko bleknem kakšno neumnost, tudi zavem, da bi bilo, če si sposodim besede Billyja Collinsa, moje življenje, če poezija ne bi obstajala, bistveno osiromašeno.

Poezija se je danes, govorim o prostorih in kulturah, ki jih poznam (najbolje seveda poznam stanje v Sloveniji), znašla v precej čudnem in nenavadnem položaju. Izhaja ogromno knjig poezije. Če bi se njihovo izhajanje razporedilo na celotno leto, praktično ne bi bilo dneva, ko ne bi izšla vsaj ena. Ogromno ljudi poezijo piše in jo objavlja (na spletu, na blogih, na družabnih omrežjih), precej več, kot jo dejansko bere, a ob tej poplavi je javna pozornost, ki je je poezija deležna, nikakršna. Pod javno pozornostjo si predstavljam pozornost resnih medijev, tako tiskanih kot drugih. Predstavljam si resne zapise o poeziji, ki presegajo propagandne notice, ki jih lahko najdemo po časopisih in v katalogih različnih založb. Predstavljam si poglobljene kritike in daljše refleksivne tekste, predvsem pa si predstavljam prostor v zavesti ljudi, ki naj bi ga poezija kot duhovna disciplina zasedala. A vsega tega praktično ni. Ne obstaja.

Če pa kakšna asociativna povezava, ki bi jo sprožila omemba poezije, že obstaja, sta tu takoj dve lastnosti, ki se vežeta nanjo – nerazumljivost in sesanje davkoplačevalskega denarja. Ampak pod drugo alinejo te asociativne povezave se danes uvršča praktično vsa umetnost in poezija ni nobena izjema. Mogoče je bilo tako ves čas, le da tega nismo vedeli, krožilo in kotalilo se je nekje v podtalju, zdaj pa je našlo svojo pot na svetlo in se razbohotilo v vsem svojem razkošju, saj je anonimno komentiranje na spletu iznajdba predvčerajšnjega dne.

Poezija se dogaja v »podzemlju« in iz njega redko stopa pred oči širše javnosti. Tja stopi ob kakem prazniku. Recimo državnem. Kot muha enodnevnica. Muha enovečernica, in še takrat najpogosteje v starinski, superklasični preobleki. Najbolj eklatanten primer te teze so Mlade rime, branja poezije v organizaciji Veronike Dintinjana in Dejana Kobana, katerih prostor je v Menzi pri koritu na Metelkovi, in ne v kakšnem eminentnem kulturnem hramu, kamor zahajajo ljudje v večernih toaletah (pred desetletji je bilo glavno branje – literarni večer – članov DSP v Okrogli dvorani Cankarjevega doma in poslušalcev je bilo toliko, da so nekateri sedeli na stopnicah). Mlade rime predstavljajo najbolj živ in vitalen stik občinstva in neposrednih proizvajalcev. Pravo ljubezensko razmerje. Glasovi nastopajočih se vdihavajo kot cigaretni dim, ki kroži in lebdi po prostoru, in nič nenavadnega ni razmišljanje Metke Krašovec, ki je v intervjuju za Poglede rekla, da njen mož Tomaž Šalamun včasih glasno kriči, ko hodi po Metelkovi, saj so Mlade rime praktično edini kraj, kjer je mogoče odkriti novega, mladega pesniškega genija.

* * *

Vstopi v poezijo so različni, če do njih seveda pride; sam sem vstopal vanjo skozi antologije, ne skozi posamične knjige. V slovenščini sta bili zame najpomembnejši dve: Antologija ameriške poezije iz leta 1986, od antologij slovenske poezije pa prva Kosova, Slovenska lirika 1950–1980, ki je leta 1983 izšla v Kondorju.

Antologija je specifična knjiga, ki ima specifično poslanstvo. Antologija pomeni odpiranje vrat, nekakšno mapiranje, kartografiranje določenega duhovnega in jezikovnega prostora, s katerim se označijo pomembne točke. Naloga ali pa namen antologije naj bi bil začrtanje grobe skice in vzbujanje radovednosti, hkrati pa tudi osnovna selekcija, ki naj bi skrajšala pot, opozorila na tisto, kar je vredno branja. Bralec naj bi v antologiji našel pesmi, ki predstavljajo svetilnike, ki osvetljujejo ta duhovni prostor, hkrati pa naj bi ga te pesmi naredile tudi tako radovednega in mogoče celo nestrpnega, da bi šel sam od sebe raziskovat opuse posameznih pesnikov (tistih, ki bi mu bili všeč) in se sam, z zaupanjem v lastne sposobnosti ločevanja zrnja od plev, skušal prepričati, ali se je sestavljalec motil ali pa je imel prav, ko je izpostavil natanko te pesmi, druge pa tem podredil.

Najmočnejše in najbolj trajne vtise v zvezi z umetnostjo in življenjem nasploh dobimo v formativnih letih, in Kosova antologija spada v moja formativna leta. V letu njenega izida sem nehal biti najstnik. Bral sem jo seveda malo kasneje. Na njeni naslovnici je slika Gabrijela Stupice Slikar in model, na njej pa moški z očali in torbo v desni roki, in tega moškega sem vedno enačil s profesorjem Kosom, pa ne zato, ker je bil Kos sestavljalec knjige in pisec spremne besede, ampak zato, ker sta si bila res tako podobna. Kot bi Stupica portretiral profesorja Kosa, in ne samega sebe, kar je do nezavesti rad počel.

Pravzaprav je bila ta antologija moj prvi in osnovni vodič po slovenski poeziji. Pomenila je vrata. Osnovni zemljevid, ki je danes mogoče že malo zbledel in je prepognjen, zmečkan in strgan, a tiste najpomembnejše poti, kot tudi nekatere drobne stezice, so še vedno vidne. Ostajajo. »Največji hiti«, ki so zbrani v njej, še vedno predstavljajo nabor »nesmrtnih« pesmi, napisanih v našem jeziku: Voduškova Bleščeča tihota visokega dne (čeprav je mestoma malo nerodna), Kocbekova Zgodovina, Udovičev Poševni, temni dež, Kovičev Južni otok, Zajčeva Kepa pepela, Strnišev Brobdingnag, Šalamunov Jon…

V mojem osebnem univerzumu obstaja še ena takšna knjiga. Kosovi antologiji se pridružuje knjiga Tineta Hribarja z naslovom Sodobna slovenska poezija, ki je izšla v Znamenjih leto kasneje. Je šlo za nekakšno rivalstvo, napenjanje mišic, skoraj že za spopad dveh umov in dveh sestavljalcev? Kosova knjiga je bolj »demokratična«, v njej je kar nekaj pesnikov, ki nastopajo z eno samo pesmijo, Hribarjeva pa je bolj selektivna in se bolj približa takratni sodobnosti, saj se v njej pojavljajo pesmi povsem mladih pesnikov, ki so bile objavljene samo revijalno. Nekatere pesmi, tudi tiste »nesmrtne«, se v obeh antologijah ponavljajo in podvajajo. Mogoče zato upravičeno nosijo oznako »nesmrtne«, saj so šle skozi dvoje različnih sit in dvoje različnih percepcij.

Težko bi se odločil, kateri zbiralec ima boljši nos za poezijo: za nekatere pesnike in nekatere opuse eden, za nekatere pa drugi. Če je kakšna pomembna pesem v eni od knjig izpuščena, to pomanjkljivost z objavo te pesmi popravi druga (idealna kombinacija bi bila združitev obeh izborov in ponovna selekcija). Obe knjigi pa krasita obsežni spremni besedi. Kos svoj izbor utemelji na romantični subjektiviteti, Hribar pa za platformo vzame ontološko diferenco. Izpeljave so pri obeh dobre in zanimive (mogoče je Kos čisto na deskriptivni ravni, kako se približa, občuti in zadene določeno vzdušje v poeziji, malce subtilnejši od Hribarja), že skoraj poezija sama po sebi, problem pa nastane, ko se teoretske predpostavke soočijo z resničnostjo, v tem primeru s pesmimi.

Vedno, ko berem takšne tekste, imam čuden občutek, in vedno se sprašujem, ali ni tu teorija eksplicitno predpostavljena poeziji, skoraj že na način, da je prva vzrok za drugo, in ne obratno, kot bi po pravilu moralo biti, in ali ni to »tlačenje« v modele preveč nasilno. Ali ni zaradi tega, ker se nekaterih pesmi ne da stlačiti v te modele, pa čeprav so napisane bolje od teh, ki so objavljene in se nekako vsaj v grobem prekrivajo s teoretičnimi predpostavkami in postulati, bralec na slabšem in ali ni prikrajšan za nekaj, kar bi se lahko trajno usidralo v njegovo zavest in oblikovalo in določilo njegove predstave o poeziji? Anekdotično povedano: »Lahko je tako, lahko pa je tudi malo drugače.«

* * *

Posebno mesto med antologijami slovenske poezije zavzema Šalamun-Brejčeva 57 pesmi od Murna do Hanžka. Izšla je leta 1970, istega leta kot zajetna, molitveniku podobna (le da ima modro obrezo) Vélika antologija slovenske poezije Živi Orfej. Prvo so tiskala Znamenja, drugo pa Cankarjeva založba. In prva je seveda čisti antipod drugi; majhna konceptualna knjižica se postavi nasproti skoraj 1300-stranski debeluški. Prva pokriva tisto, kar obljublja naslov, druga pa kompletno pisanje poezije v slovenščini, začenši z ljudskimi pesmimi.

Verjetno nima takšnega statusa nobena druga knjiga v zgodovini antologiziranja slovenske poezije; 57 pesmi od Murna do Hanžka je kult. Kljub dejstvu, da gre za izbor, ki se začenja z znamenitim Murnovim Trenutkom in konča s slovensko novo avantgardo, z nekdanjim varuhom človekovih pravic, ki je v tistih časih pisal poezijo, jo lahko beremo vsaj na dva načina: kot antologijo ali pa kot samostojno knjigo poezije, iz katere se oglaša več glasov, nekateri bolj, drugi manj pogosto. Nekateri tako, drugi drugače.

V njej ni nobene spremne besede, nobenega natikanja poezije na kopita in nobenih bio-bibliografskih podatkov. Pravzaprav deluje kot nekakšna skrivnost. Deluje pa tudi kot čista priročnost. Mogoče jo je spraviti v žep in jo ob vsakem trenutku iz njega vzeti, jo odpreti na naključni strani in prebrati kakšno pesem. Ta antologija deluje še najbolj kot antologija poezije kot take, kot njena samopredstavitev in samozagovor, ne pa kot sijanje posameznikov ali pa kot pripisovanje zaslug določenim imenom. In v antologiji je seveda tudi nekaj »nesmrtnih« pesmi: Murnova Zima, Vukove Benetke, Voduškova Bleščeča tihota visokega dne, Udovičev Poševni, temni dež, Kovičev Psalm, Strniševa Tu je bil tiger, Šalamunova Odgovornost...

Poezijo berem že nekaj desetletij in vedno sem si želel narediti kakšen izbor – in pred letom in pol se je ponudila priložnost. Urban Vovk je v enem od pogovorov na to temo (kdo se danes sploh še pogovarja o poeziji?) prišel na idejo, da bi bilo mogoče narediti remake Brejc-Šalamunove knjige, saj je od njenega izida minilo že več kot štirideset let, v štiridesetih letih pa je bilo pri nas napisane zelo veliko poezije in med to poezijo tudi nekaj dobre poezije.

Takoj sem se ponudil, da bi skupaj veslala v dvojcu. In bil sprejet v posadko. Prva stvar, ki sva jo dorekla, je bila nekako takšna: če se že lotiva obujanja spominov na branje, ponovnega branja, branja novega in diskutiranja in selekcioniranja, se nama zdi pametno, da je knjiga remake ne samo po svojem konceptualnem pristopu, se pravi, da je brez spremne besede in brez bio-bibliografskih podatkov, ampak tudi v vizualnem smislu, kolikor je to seveda mogoče. Torej: edino pametno in merodajno bi bilo, da se ta knjiga tiska v Znamenjih. Ne sicer starih, ki več ne obstajajo. Ampak v Novih znamenjih, ki se oblikovno naslanjajo na stara Znamenja, a so seveda v duhu časa tudi rahlo modificirana. Petra Vidali, urednica zbirke, je bila nad idejo navdušena, in delo se je lahko pričelo. Najina bodoča knjiga je zasedla zadnje prosto mesto v programu za tisto leto. Seveda nisva imela še niti najmanjše ideje, da bo imela naslov 75 pesmi od Dekleve do Peratove.

* * *

Prva zagata, s katero sva se srečala, je bila otvoritev. Uvodna poteza, ki je morala določiti tudi začetek naslova. Nadaljnji potek dela. Popolnoma meglen pa je bil tudi konec. Najprej naju je zaneslo in prvi osnutek knjige je bil nekakšno »popravljanje krivic«. V knjigo sva hotela vključiti tisto, kar sta Brejc in Šalamun izpustila, spregledala, kar se jima v duhu konca šestdesetih, ko sta delala izbor in je bila v modi avantgardna poezija, ni zdelo pomembno. Nama pa se je zdelo pomembno, saj sva imela na voljo časovno distanco štiridesetih let, v kateri se je izpuščena poezija pokazala v drugi luči. Včasih tudi kot konstitutivna poezija.

Tako sta prejšnja sestavljalca izpustila kar nekaj pesnikov, ki so začeli pesniti v šestdesetih letih in ki so ustvarili važne opuse, ni pa seveda rečeno, da je bila njihova poezija na svoji začetni točki tako dobra, da bi si zaslužila mesto v knjigi. Še enkrat sva pogledala v knjigo in videla, da v njej ni Svetlane Makarovič, pa Ervina Fritza, pa Nika Grafenauerja, pa Andreja Brvarja… in sva jih vključila, a knjiga se je začela nevarno debeliti. Potem pa je Urban, ali pa je bil mogoče Matevž Kos, ki sva mu povedala, kaj delava, našel rešitev: ni nama treba popravljati »krivic«, začneva lahko tam, kjer se prejšnja knjiga konča. Predlog je bil takoj sprejet.

A tudi zabloda se je izkazala za kreativno zablodo, saj sva po njeni zaslugi rešila vprašanje vrstnega reda in prišla tudi do postopka, načina izbiranja, ki sva se ga potem držala; pesnik, ki se nama zdi dovolj dober in močan, da se pojavi v najinem izboru, bo mesto v knjigi dobil v skladu z letom svojega prihoda na sceno, to je letom, ko je izšla njegova prva zbirka, ni pa nujno, da bodo objavljeni kosi (komadi) iz njegovih zgodnjih del. Važen je celoten opus. Tako imajo nekateri pesniki v knjigi samo pesmi z začetka, spet drugi pa pesmi, ki prečijo ves njihov opus. Iskala sva tisto najboljše. Osnova pa je bila zagotovo tehtnost opusa. Pesnike z eno samo odmevno pesmijo, kakršen je recimo Marko Pavček s svojo Z vsako pesmijo me je manj, sva zato izpuščala.

Do številke 75 sva prišla, ker sva ugibala, da sta prišla Šalamun in Brejc do številke 57 morda po znameniti znamki cigaret filter 57, jaz pa sem se spomnil, da smo imeli tudi filter 75. Ali pa preprosto zato, ker sva podlegla »demokratični prijaznosti« in se nama je zdelo, da imamo v časovnem obdobju, krajšem od tistega, ki ga je pokrivala prva knjiga, dovolj dobre poezije, da se lahko vse skupaj nekako srečno in ne da bi šlo za resne halucinacijske blodnje in ne da bi bilo treba grozno zardevati, zaključi pri številki 75.

Najprej sva naredila grob izbor, seznam, in potem brala posamične knjige, izbore pesmi, dosedanje antološke izbore, različne antologije slovenske poezije, objave na internetu. Dodajala in črtala sva imena in priimke. Delo sva si razdelila. Eden je bral nekaj, drugi nekaj drugega. Včasih je namesto naju bral in selekcijo opravil čas. Včasih sva bila negotova in sva dvomila. Včasih se je eden od naju nenadoma nečesa spomnil, in sva šla preverjat. Včasih sva se šalila in rekla, da bova dala v kuverto imena in priimke tistih, ki nama bodo povzročali težave in bodo imeli posebne želje in ugovore. Resnično mi je žal, da tega nisva naredila, saj bi lahko tako materialno in pred pričami dokazala, da sva natančno vedela, od kod bodo prihajale zaušnice in zmerljivke.

Ves čas pa sva se zavedala tudi tega, da v tako majhnem in incestuoznem prostoru, kot je Slovenija, delanje antologije predvsem in najprej jamči, da si bo človek z njo pridobil malo prijateljev in veliko sovražnikov, potem pa še vse drugo, kar pride zraven. Pa ne mislim samo na tiste, katerih poezije v antologiji ni, ampak tudi na tiste, ki v antologiji so, pa se bodo počutili ogoljufane, ker se najina predstava o dobri poeziji ne sklada z njihovo ali pa ker sva uvrstila v knjigo premalo njihovih pesmi. Pesniki smo skrajno vase zaverovana in nečimrna bitja.

Zdaj ko je knjiga izšla, bi gotovo kaj naredila drugače, kaj spremenila, komu kaj dodala in komu drugemu kaj odvzela. Če bi vključila koga novega in bi hotela na vsak način ostati pri številki 75, bi verjetno tudi koga izločila. Zagotovo. Sva se pa v tem spreminjanju, ki se seveda zdaj odvija v najini domišljiji, že zedinila. Celotna stvar bi se nama zdela optimalna, če bi bile v knjigi naslednje spremembe: objavo bi morala dovoliti Brane Mozetič in Taja Kramberger, izjemna knjiga Anje Golob Vesa v zgibi bi morala iziti takrat, ko sva knjigo pripravljala, in ne konec lanskega leta, zadnje revijalne objave Tine Kozin bi morale iziti tudi v njeni samostojni knjigi, kot bi morala tudi čudovita pesem Veronike Dintinjana Musei Capitolini v njeni. (Neizpodbitno dejstvo je, da usoda in sedanjost in prihodnost naše književnosti sloni na ženskah.) V najino antologijo so prišle samo pesmi, objavljene v knjigah, ne pa tudi tiste, objavljene v revijah.

* * *

Če bi ta knjižica izšla v osemdesetih, bi bila opažena in bi zagotovo našla mesto v medijih in verjetno v zavesti ljudi, mogoče ne samo tistih, ki so s poezijo »usodno« povezani, ampak tudi drugih, ali pa je to zgolj moje idealistično gledanje na preteklost, čeprav mislim, da ni popolnoma iz trte izvito. Poezija je imela takrat zares drugačen status in bistveno večjo javno veljavo, kot jo ima danes. Tisti, ki imajo samo izkušnjo iz sedanjosti in se jim zdijo te okoliščine povsem normalne, saj ne poznajo nobenih drugih, si to zelo zelo težko predstavljajo.

Ker k poeziji sodijo modre misli, bom zaključil tako, kot sem začel. Octavio Paz je nekje zapisal, da se bomo, če bomo pozabili na poezijo in če bo poezija prenehala obstajati, vrnili v prvobitni kaos. Pred leti se mi je ta misel zdela patetična in pompozna, danes pa, ko gledam svet, ki me obkroža, mi deluje preroško in me navdaja z občutkom, da se Paz ni motil. In še ena izjava mi pogosto pride na pamet, ko razmišljam o statusu poezije, o njenem položaju – pravzaprav gre za verze enega mojih najljubših pesnikov, W. C. Williamsa, ki v pesnitvi Asfodel, ta zelena roža zapiše: »novost ni v tem, / ampak v prezrtih pesmih. / Težko je kaj novega izvedeti iz pesmi, / a vseeno ljudje vsak dan bedno umirajo, / ker ne vedo, / kaj se v njih skriva.«

Da, naša življenja so bistveno osiromašena, če vanja ne spustimo poezije. Na žalost ve to le malo ljudi. Nekaj tistih, ki vedo ali pa vsaj čutijo kaj temu podobnega, pa verjetno hodi na Metelkovo na Mlade rime – ti (upam pa, da tudi drugi) bodo morda postali bralci te tanke knjižice in bodo kdaj ob posebnem trenutku segli v žep, jo potegnili na zrak in svetlobo, kot da iz klobuka vlečejo zajca, ter jo naključno odprli in iz nje prebrali kakšno pesem. In potem se jim bo zgodilo nekaj, za kar je težko najti besede. A ravno poezija je tista, ki jih včasih najde in ki je včasih z njimi radodarna.