Dva dneva, ki sem jih nedavno preživel v Beogradu, sta me ponovno napolnila s pozitivno energijo. Marsikaj je sicer v Srbiji tudi del folklore in morda ni najbolj pristno, toda ljudje v medsebojnih odnosih vsekakor izžarevajo energijo. O mlahavosti, nezainteresiranosti in hladu formalizma ni ne duha ne sluha. Še več, ob javnih nastopih, predavanjih in drugih poslovnih obveznostih vedno čutim pozitivno vzdušje. Kot da sogovornike, od poslovnežev do novinarjev in tudi laičnih gostov, zadeve, o katerih govorim, bolj zanimajo. Zastavljajo mi smiselna vprašanja in neobremenjeno kažejo odobravanje. Medtem ko si sami očitamo, da smo veliko tega zavozili, mi marsikdo ob trepljanju po ramenu reče: »E, vi Slovenci, vi ste uvek znali, šta i kako!« Pa je res tako? Mar res vemo, kaj in kako?
Odgovor je pritrdilen, a le, če si bomo zmogli izkazovati navdušenje in ne bomo čustveno zavrti. Če bomo uspešnim privoščili uspeh in bomo zmogli ljudi, ki ustvarjajo, potrepljati po ramenu ter jih glasno pohvaliti: »Ti pa res obvladaš!« Četudi njihova stvaritev oziroma delo nista povsem v skladu z našimi merili. Šteje namreč odnos, navdušenost, elan, česar nam zadnje čase vse bolj primanjkuje. Šteje predvsem pozitivna energija!
