Moj včerajšnji dopoldanski polurni sicer vsakodnevni rekreativni tek, ki si ga privoščim ne glede na to, na katerem delu zemeljske oble se znajdem, je razkril, da so olimpijske igre, le eno uro vožnje oddaljene od mondenega Sočija, daleč od popolnosti. Ko prideš v dolino pod mogočnimi vršaci, preden se usedeš na gondolo, s katero prideš na tekmovališče, glavna ulica z ličnimi fasadami hotelov in drugih objektov res deluje kot popolnost olimpijskega duha in objektov. A medtem ko smo naredili običajni jutranji ritual za sprostitev duha in dušo, smo doživeli realnost, o kateri se v Putinovi Rusiji ne govori in ne sme poročati.
Le eno ulico za hotelom slovite verige Mariott sta cesta in pločnik, na katerem še vedno vneto polagajo tlakovce, medtem ko so zaplate trave povsem zgrešena investicija, saj je zmrznila ali so jo zvozili avtomobili, ki parkirajo na pločnikih. Vnema delavcev je očitno premo sorazmerna s plačilom v rubljih. Nekateri so vestni in pridni mojstri za dobrobit Putinovega zgrešenega projekta ter se trudijo s polaganjem tlakovcev, ki se že naslednji dan zaradi zmrzali spremenijo v tek čez zapreke na 3000 metrov, medtem ko se tisti, ki jih zanima le zaslužek na uro, v toplih delovnih oblačilih enostavno uležejo na hrbet in se martinčkajo na toplem soncu, da mine delovni urnik, ki je pri večini precej daljši od slovenskega standarda osmih ur.
