Davek poškodb v slovenskih odbojkarskih ligah ne prizanaša nikomur. Seznam igralcev, ki imajo zdravstvene težave, je vse daljši. Skrb zbujajoče je, da so med njimi tudi mladi, ki so šele na začetku športne poti. Čeprav nekateri nimajo niti dvajset let, okrevajo zaradi poškodb, kot so strgane kolenske vezi, zviti gležnji, zlomljeni prsti… Toda to je le vrh ledene gore težav v slovenski odbojki. Vsi problemi pa se začnejo in končajo pri denarju.
V moški ligi je samo en profesionalen klub, ACH Volley. Vsi ostali so amaterski ali v najboljšem primeru polprofesionalni. Kljub temu imajo toliko tekem, kot da se igralci preživljajo samo z odbojko. Še posebno je krut mesec februar, kjer si tekme sledijo v ritmu sreda-sobota. »To, kar se dogaja zdaj, nima več smisla. Imamo tri poškodovane igralce, zato treniramo le z devetimi,« pravi Sebastijan Škorc, ki je vpet v delo pri OK Maribor. Tem besedam prikimavajo na drugem koncu Slovenije v Novi Gorici. »Stvari je treba prilagoditi času. Dokler smo imeli vsaj nekaj profesionalcev v ekipah, se je stvari dalo peljati s takšnim številom tekem, a zdaj ne gre več,« je prepričan Uroš Stanič, direktor goriške ekipe Go Volley.
Klubi v moški ligi odigrajo šestnajst tekem v prvem delu, v drugem deset (modra skupina) ali šest (zelena skupina), nato sledijo dvoboji na izpadanje. Zraven so še pokalne tekme in morebitne evropske. Vse je natlačeno od sredine oktobra do konca marca. Igralci zraven hodijo v redne službe ali na fakultete in srednje šole. »Če igramo v Murski Soboti, smo nazaj v Kanalu v najboljšem primeru ob dveh zjutraj. Igralci morajo biti nato ob osmih zjutraj v šoli ali ob sedmih v službi. To ni normalno,« je dejal direktor odbojkarjev Salonita Miloš Grilanc. »V ligi imamo ogromno mladih igralcev, a nimamo časa, da bi ti mladi ustrezno trenirali. Sploh se ne moremo posvečati tehničnim elementom, kako popraviti sprejem, servis ali podajo, saj se pripravljamo samo na tekmece in taktiko,« je zraven navrgel Škorc. Toda zaostanek v vadbi tehnike je samo ena plat, druga je, da je premalo časa za počitek. »Zaradi tega prihaja do vse večjega števila poškodb. A kako naj se igralci spočijejo, če imamo dve tekmi na teden?« se retorično sprašuje nekdanji slovenski reprezentant.
Mladi igralci posledica praznih blagajn
V napornem ritmu so najbolj izpostavljeni mladi odbojkarji, saj poleg članske lige tekmujejo še v kadetski in mladinski ligi. »Zraven moramo prišteti tudi tekme v srednješolskih tekmovanjih ter po šest treningov na teden. Slovenski odbojki grozi, da bodo ti 16-letniki izgoreli, saj prehitevajo svoj razvoj, tako telesni kot duševni,« je prepričan Grilanc. S tem, da kadeti in mladinci igrajo tudi v članski ligi, na prvi pogled ni nič narobe. Kvečjemu je pozitivno, saj nabirajo izkušnje proti najtežjim možnim nasprotnikom v državi. A slovenska realnost je drugačna. Kadeti in mladinci med člani ne igrajo zato, ker bi imeli v Sloveniji ekspanzijo odbojkarskih talentov, ampak zato, ker klubi nimajo denarja za kvalitetne članske igralce. »Mladi igralci so posledica trenutnega stanja v gospodarstvu, kjer ni denarja. Zato dajemo mladim priložnost, a nekateri klubi jih imajo preveč,« je povedal Škorc.
Čeprav se skoraj vsi klubi strinjajo, da je treba sistem tekmovanja spremeniti, se zatakne pri izbiri novega načina tekmovanja. Kajti predlogov je skoraj toliko, kolikor je klubov. »Ne smemo delati le lepotnih popravkov. Tri tekme manj niso rešitev. Ena od možnih rešitev je, da bi se v prvi ligi povečalo število klubov na dvanajst. Odigrali bi dvokrožni redni del, nato pa samo še izločilne boje, brez da imamo potem še drugi del z modro in zeleno skupino,« je povedal Stanič. Miloš Grilanc, ki je hkrati tudi vodja tekmovalne komisije pri Odbojkarski zvezi Slovenije (OZS), pristavlja, da se število klubov za prihodnjo sezono ne more spremeniti, ker tega ne dopušča pravilnik, a se strinja, da je treba zmanjšati število tekem: »Srede bi morale biti rezervirane samo za evropske tekme in slovenski pokal.«
V OZS pravijo, da se omenjenih težav slovenskih klubov zavedajo in jih skušajo tudi upoštevati. »Vse to so povsem legitimni predlogi, a naj mi nekdo pove, kako naj v litrsko steklenico spravimo več kot en liter vode?« poudarja Branko Maček, sekretar tekmovanj, ki mora slovensko ligo ustrezno umestiti med vse reprezentančne dejavnosti. Zraven poudarja, da OZS vsako leto pozove klube, naj predlagajo formate tekmovanja, kot bi jim najbolj ustrezali. »Sedanji sistem je zgolj posledica želja klubov. Vedno do zdaj so govorili, da želijo kvečjemu več tekem, da imajo potem tudi slabši klubi več enakovrednih dvobojev. A na koncu je vedno tako, da zmanjka terminov za vse želje.«
Največ v ligi zaslužijo sodniki
Natrpan urnik z velikim številom tekem pa je poskrbel za paradoks, da več kot odbojkarji zaslužijo delilci pravice. Sodniška taksa znaša 77,8 evra na tekmo, sodnikom pa zraven pripada še kilometrina, pod določenimi pogoji pa tudi dnevnica. »Ko vidim stroške sodniške organizacije, ugotovim, da gre pri nas najbolje sodnikom. Polovica igralcev v slovenski ligi dobi na mesec 50, 100 ali 200 evrov, potem pa imamo sodnike, ki na mesec dobijo 400 ali 500 evrov za približno osem ur sojenja,« je opozoril Grilanc. Z njim se strinja Škorc, ki dodaja, da se sodniški stroški ne prilagajajo nižjim klubskim proračunom: »Če bi mi ostali na isti ravni kot pred leti, potem ne bi bilo problema, če bi tudi sodniške takse ostale enake. Toda mi ne samo da proračun zmanjšujemo iz leta v leto, ampak ga iz dneva v dan. Gospodarstvo v Mariboru ni slabo, ampak ga sploh ni. Praktično ni več podjetja, ki bi imelo posluh za šport. Drugače niti ne more biti, saj še za plače delavcem nimajo.«
V klubih pravijo, da za sodnike in delegate v vseh starostnih kategorijah odštejejo tudi do 3000 evrov na mesec. Toda poleg sodniških stroškov morajo zraven plačati še najemnino za dvorano, varnostno in zdravstveno službo, napovedovalca... »Da gre za veliko denarja, ugotoviš, ko moraš potrkati na dvajset vrat, da dobiš samo 400 evrov. Pri številnih podjetjih pa težko dolgo vztrajaš, saj kmalu ugotoviš, da so še v slabšem položaju kot tvoj klub,« je dejal Stanič. Enako smo slišali od Grilanca: »Klubi plačujemo tudi delegate, ki se denimo v Kanal pripeljejo iz celotne Slovenije, zato potni stroški znesejo skoraj sto evrov. Veste, koliko telefonskih pogovorov moram opraviti, da dobim ta denar? Delegata pa plačujemo za to, da nadzira in kontrolira sodnike.«
Drugačen pogled imajo na odbojkarski zvezi. Maček poudarja, da so se sodniški stroški zmanjšali, zraven pa so bili sprejeti še drugi ukrepi. »Ukinili smo obvezne delegate in kontrolorje, linijski sodniki pa so samo v končnici,« je povedal Maček, ki je sicer tudi sam delegat. »Sodniki in delegati so zdaj določeni tistim klubom, ki so bližje njihovemu prebivališču, zato so se stroški kilometrin zmanjšali. Tudi za dnevnice smo zaostrili pogoje, po katerih so jih klubi dolžni izplačati.«
Ob vsem povedanem je treba poudariti, da so odbojkarski sodniki v primerjavi s sodniki v ostalih moštvenih športih še vedno plačani najmanj, a kaj, ko povsem enako velja tudi za odbojkarje. Nobena športna panoga pa ni zdrava, če niso v ospredju športniki, kajne?