Nekako se mi zdi, da bi ob ugotovitvah te raziskave utihnila tako Sokrat kot Tito. Prvi zato, ker se zagotovo ne bi mogel več pridušati, da mladi ne poslušajo starejših ali da jih zanima samo razkošje. Drugi zato, ker bi kot stari revolucionar najbrž težko pogoltnil prevladujoči vrednostni sistem slovenskih mladih. Uporništvo jim je namreč približno tako pomembno kot šefu slovenske civilne zaščite lanski led.

Današnji slovenski mladi – v raziskavi so zajeti stari od 16 do 27 let – z veseljem prisluhnejo svojim staršem. Velika večina ima z njimi naravnost harmonične odnose. Nimajo služb (več kot tretjina jih je brezposelnih), nimajo prihodnosti, a doma pri starših jim je lepo in na splošno so zadovoljni, kažejo izsledki. Samo četrtina jih je izrazila pripravljenost, da bi migrirala. Pa ne v tujino, ampak znotraj Slovenije, na primer iz daljne Štajerske na drugi konec sveta, Primorsko… Dobra tretjina se jih, ko gre za pomembne življenjske odločitve, tudi odloča skupaj s starši. Kaj bi se torej čudili, da borbeni duh oziroma boj za dosego cilja ni na vrhu priljubljenih vrednot.

Za primerjavo: »korektnost« (hm, kakšna vrednota je sploh to) je najljubša vrednota skoraj tretjini mladih, »borbeni duh« le slabim osmim odstotkom. Res pa je tudi, da jim razmeroma malo pomeni materialno bogastvo – samo dobrima dvema odstotkoma predstavlja največjo vrednoto. Slovenska mladina je torej utelešena želja slovenskih staršev po pridnih otrocih. Priznam: popolnoma nepojmljivo za mojo generacijo, rojeno v petdesetih in šestdesetih.

Za nas je bilo strinjati se s starši tako rekoč sramotno. Kogar so sošolci dobili, da je pridkano pil kokto na poletnem sprehodu z mamo in očetom, je bil v druž(a)benem smislu mrtev. Danes ni tako malo mladih, ki gredo s starši na koncert ali celo povedo, da je oče (ali mama) njihov najboljši prijatelj. V naših časih so si starše v šoli z naklonjenostjo dovolili omeniti samo piflarski špeglarji. Kajti starši – in strici in tete in vsi odrasli nasploh – so bili oni drugi svet, tisti, proti kateremu se je bilo treba boriti ali vsaj gledati nanj zviška in z distanco. Svet odraslih, poln krivic, neumnih prepovedi in zapovedi, zasmrajenih usedlin preteklosti in neredko komičnega nerazumevanja v vseh pogledih buhteče sedanjosti, je bilo treba vsaj simbolno ubijati. Če ni šlo drugače, z izbiro besednjaka ali uporniškim molkom. In seveda z rokenrolom, pankom, študentskimi, mirovnimi gibanji. In ja, ta so kasneje končala v vojni…

Danes so dogajanja v študentski organizaciji pogosto banalna do smešnosti. Legendarni Radio Študent je na primer postal nekakšen poligon za interesne, z denarjem povezane frakcijske boje nekakšnih skupin in podskupin, med katerimi ni videti nobene, ki bi znala do konca izkoristiti tradicijo subverzivnosti in intelektualne prodornosti Radia Študent. Pa kaj bi s tem, slovenske mladine politika itak ne zanima. Po omenjeni raziskavi je za veliko večino mladih ta hip »in« oziroma modno vse kaj drugega: »delati kariero«, »biti neodvisen«, »končati šolo« ali »biti lep, urejen«. Sodelovanje v protestih in civilnih pobudah je izguba časa: da je to početi »in«, misli manj kot 30 odstotkov mladih. Biti aktiven v politiki pa je skorajda psovka. Samo desetina jih meni, da je tovrstno početje priljubljeno. K temu dodajmo še, da levico in desnico loči le dobra četrtina mladeničev in mladenk, da bi mnoge motilo, če bi se v njihovo bližino priselil upokojeni par, kaj šele romska družina, in da bi na državnozborske volitve šla manj kot tretjina polnoletnih mladih. Demokracija, kot jo razumemo danes, je za mlade torej definitivno »out«. Bog pa tudi. Med katoličane se sicer prištevata kar dve tretjini mladih, a Bog je pomemben samo tretjini katoličanov (katoličanov, ne vseh mladih!).

Le kaj bo torej vrednotni in mišljenjski okvir, znotraj katerega bodo današnji mladi, obrnjeni vase in v svoje male ograjene svetove, gradili družbo in državo? Kaj bo določalo njihova ravnanja in jih povezovalo v skupnost, če jih ne bodo vodili ne Bog, ne domovina, ne aktivni boj proti družbenim krivicam? Bodo raje »mirno« živeli v enodružinskih hiškah, on, ona in kopica otrok?

Tudi to je vprašljivo. Za zdaj se skoraj 40 odstotkov mladih ne vidi v zakonski zvezi, tudi sicer se delež tistih, ki živijo s partnerjem ali partnerico, znižuje že vse od leta 2008. Družba prihodnosti zna biti torej družba posameznikov, ki jih bodo vodili udobje, težnja po samorealizaciji, nenadzorovane sile trga in interesne oligarhije. A čas je po naravi stvari na strani mladih. Moč za spremembe tudi. Ne glede na vse. In navsezadnje: zgodovina nas uči, kako zlahka se iz mladcev, ki stavijo na Aktivizem, Ideale, Boj, izcimijo povzpetniki brez temeljnih moralnih ogrodij, na primer elementarne spodobnosti. Zoran Thaler, ambiciozni, talentirani, odločni mladinec iz osemdesetih, ki je svojo kariero začel v nekdanji ZSMS, je svojo odločitev, da prizna krivdo za sprejemanje podkupnine, pred dnevi pojasnjeval, rekoč, da je bil »proti svoji volji potisnjen, porinjen v resničnostni šov Ruperta Murdocha«. Seveda, šopek bankovcev je nevarno orožje. In zato: pustimo se presenetiti. Morda bodo mladi brez velikih ciljev in velikih idealov ta svet vseeno naredili lepši, kot je uspelo nam, generaciji njihovih staršev.