V zadnjem času smo se ukvarjali s številnimi primeri moralno spornega ravnanja ljudi na položajih, tako na področju gospodarstva in politike (nazadnje poslanca, ki je enemu sinu uredil službo na občini, drugemu poslansko stanovanje) kot tudi akademije. Javnost je razburila tako rekoč svetovno znana znanstvenica, ki je v svoj laboratorij zaposlila sina in njegovo partnerico, ki sta prejemala plačo (iz javnih sredstev), medtem ko ju sploh ni bilo v službo. Ali lahko ločimo delo od človeka, smo se spraševali, in kako lahko vemo, da se nemoralni zadah njenega ravnanja ne širi tudi v njeno raziskovanje. Vsi trije so sicer dobili odpoved, a je država dotično – namesto da bi jo postavila na sramotilni steber – nagradila z najprestižnejšim nazivom in finančno nagrado. Svoje delo nadaljuje na neki drugi javni ustanovi, prav tako financirani z javnimi sredstvi.

Bil je tudi direktor nekega uspešnega podjetja, ki od svojih zaposlenih zahteva podpis aneksa, s katerim se odpovedo delu plače v korist podjetja, medtem ko sam dobiva neprimerno višje mesečne dohodke. V kamero je dejal, da ne razume, zakaj se delavci pritožujejo, da morajo jesti v menzi, namesto da bi prejemali dodatek za malico, sploh pa da je moralno nesprejemljivo, da zdaj z ramo ob rami delajo tisti, ki očitno imajo cilje in so aneks podpisali, in tisti, ki ga niso. Omenjeni direktor svojim zaposlenim zaračunava parkirišče, uporabo pisarn in celo logotipa, medtem ko si vsako leto izplačuje milijone evrov dividend.

In bil je direktor javnega podjetja z več kot 5000 evri bruto plače, ki živi v neprofitnem stanovanju in se mu to ne zdi problematično. Ob več tisoč prosilcih, ki so upravičeni do neprofitnega stanovanja, a so zaradi prevelikega navala ostali v nemilosti še vedno prenapihnjenega nepremičninskega trga, se direktorju lastno vztrajanje pri neprofitni najemnini ne zdi neokusno, kaj šele moralno sprevrženo. V podobni maniri nekaterim samooklicanim moralnim avtoritetam in celo generalnim sekretarjem ne pade na pamet, da bi se izselili iz kadrovskih stanovanj, za katera že vse odraslo življenje plačujejo skromno profitno najemnino.

Zanimivo je, da bi se zgoraj našteti zagotovo zgražali nad dejanji drugih, a ko gre za čiščenje pred lastnim pragom, svinjarij ne vidijo. Za ljudi, opite od moči, je namreč značilno prepričanje, da si smejo privoščiti več, ne da bi jih doletele sankcije, in da so do teh ugodnosti zaradi svojega položaja celo upravičeni. Občutek privilegiranosti se še potencira, če se jim zdi, da delajo v javno dobro oziroma za neko višjo korist. Po drugi strani so do vseh drugih, ki prestopajo meje sprejemljivega, neusmiljeni. To slikovito ponazori slavni stanfordski zaporniški eksperiment, v katerem se je skupina študentov v vlogi paznikov, kljub temu da so se zavedali, da gre za eksperiment, sadistično znašala nad skupino študentov v vlogi zapornikov. Pri tem jih je naravnost iztirjalo, ko se »zaporniki« niso vedli v skladu z zapovedanim kodeksom, medtem ko lastnih izpadov nečloveškosti sploh niso zaznavali, saj so bili – po njihovem – v funkciji ohranjanja reda.

Lekcija, ki bi jo zaporniki morali potegniti iz nauka, a je vse do predčasne prekinitve eksperimenta, ki je ušel izpod nadzora, niso, je, da opitim od moči kozarce polnijo oni sami.