Princ knjig za predšolske otroke, kakor avtorja kličejo v Franciji, je na sceni otroške literature že 20 let, v tem času pa je izdal več kot 60 knjig. Njegova največja uspešnica je slikanica Pritisni tukaj, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku, od nedavna pa je na trgu mogoče dobiti še istoimensko aplikacijo. Poleg tega je francoski avtor prepoznaven tudi po nenehnem stiku s svojo publiko, ki ga vzdržuje prek samosvojih nastopov, delavnic in intervencij.

Preden ste postali avtor otroških knjig, ste delali v oglaševanju. Kako je potekal ta karierni preskok?

Zame je bilo izjemnega pomena, da sem približno leto dni delal z otroki v šolah, saj sem se iz tega resnično veliko naučil. Ko sem prvič stal v razredu, nisem vedel, kaj storiti, sčasoma pa sem odkril, da je z otroki najpomembneje vzpostaviti dialog, ter se naučil, da se zanje igra nikoli ne konča. Vse te izkušnje sem nato prevedel v ideje, iz katerih so nastale knjige. Pri ustvarjanju tako nisem ničesar vnaprej načrtoval, ampak sem se zgolj učil od otrok. Od njih sem izvedel predvsem, kako daleč lahko grem skozi knjige pri igri. Še danes potrebujem ta stik z otroki, saj prek njih dobim občutek, kako neverjetno se je odpreti vsemu. Tako veliko potujem in nastopam po šolah v različnih delih sveta, vendar zdaj ne gre več za tako globoko naložbo, kot je šlo na začetku. Sedaj manj eksperimentiram in več prakticiram, a v svojih nastopih vselej rad improviziram. Pred občinstvom skušam svoje knjige preigravati kot komedijant, včasih pa v roke vzamem tudi kitaro in se prelevim v glasbenika ter tako branje obrnem v nekakšno predstavo. Vedno pa me zanima odziv na moje knjige in jih zato skušam raziskovati z druge strani, s strani občinstva, zaradi česar sem v nenehnem sodelovanju z obiskovalci nastopov. Preprosto želim, da moje knjige živijo.

Z otroki ali celimi družinami imate tudi številne delavnice. Kaj je njihov cilj?

Na delavnicah nimam vnaprej določenih ciljev, temveč zgolj opazujem čustva, občutke ali odzive, ki se sprožajo. Običajno raztegnem veliko rolo papirja, na katero otroci lahko rišejo in slikajo, zavrtim nekaj glasbe in v roke vzamem megafon, prek katerega udeležence sicer nekoliko vodim, a obenem vse skupaj poteka zelo svobodno. Skušam ustvariti sproščeno vzdušje, ki je bilo značilno za kulturo hipijev sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Povečini delam z nekaj deset otroki, a se je denimo performansa Petit Bateau udeležilo tudi že okoli sedemsto ljudi.

Glede na to, da morajo otroci ob vaših knjigah tudi razmišljati ali aktivirati domišljijo, kako se običajno odzivajo nanje?

Otrokom uporabljanje domišljije ne predstavlja nikakršnega napora, saj oni sami poosebljajo domišljijo. Vsako stvar bodo obrnili v nekaj ustvarjalnega. Moje knjige hočejo le predramiti ta impulz ter jim na tak način pustiti, da so svobodni in odprti.

Odrasli vaša dela vidimo kot izredno preprosta, saj pogosto uporabljate elemente, kot so pike, čačke ali luknje, a otroci prav to obožujejo…

Da, ustvarjam iz najbolj preprostih in primitivnih elementov ter menim, da je to najbolj primeren način za vzpostavljanje dialoga z otroki, saj so sami na začetku svojih življenjskih poti in še nimajo veliko izkušenj. Tako nagovarjam njihovo intuicijo, njihov instinkt. Menim, da prav prek takšne sofisticirane preprostosti lahko zgradim most med otroki in odraslimi, saj opažam, da se tudi odrasli pogosto radi prebijajo skozi izzive, ki jih čakajo v mojih knjigah. Čačke, luknje, pike ali madeži predstavljajo vizualni besednjak, ki ga vsi uporabljamo in razumemo. S svojimi knjigami torej lahko »govorim« povsod, saj jih bodo razumeli tako v Malaviju kot ZDA.

Zavezali ste se tudi temu, da v svojih knjigah uporabljate tako malo besed, kolikor je le mogoče. Zakaj?

Pravzaprav ne vem. Morda zato, ker sem bolj zainteresiran za vizualno umetnost in neme filme ali pa ker preprosto nimam ničesar povedati (smeh). V ospredje raje postavljam občutke in čustva. Kljub temu se trudim, da dela z bralci vzpostavijo dialog. Moje knjige prav tako prinašajo vse polno besed, le da si jih je treba zamisliti. Otroci lahko v zgodbe vstavljajo besede po svoji izbiri. Ne maram veliko besedila, saj bi se tako izgubil odprt pomen. Ne želim namreč, da bi bila pred bralce postavljena le ena možna interpretacija. V nekem smislu so moje knjige nepopolne in bralec mora najti svoj način, da zapolni vrzeli. Vsakdo mora k zgodbi dodati kaj svojega in če tega ne stori, knjiga ne deluje. A v nekaterih knjigah, kot denimo Help! We Need a Title, kljub vsemu uporabljam več besed. Nočem se namreč zavezati enemu slogu, temveč se stalno skušam izražati s čim novim, zato kot ilustrator in pisec ves čas eksperimentiram. Ne želim, da je moje delo kot uniformen katalog, z besedami ali brez njih. Še posebno veliko sem eksperimentiral z likom, imenovanim Turlututu, ki sem ga postavljal v različne interakcije z bralcem, ter stvari tu poenostavljal, kolikor je bilo mogoče, jih pomanjšal, kolikor je bilo mogoče, in se poigral s popolno čistostjo. Na osnovi vseh teh poskusov je nastalo moje najuspešnejše delo Pritisni tukaj.

Se ob snovanju knjig kdaj obrnete k otroški psihologiji?

Ne, nikakor, saj me ne zanima psihološki ali izobraževalni proces in otrokom ne želim dajati razlag za svoje delo. Moje knjige temeljijo na intuiciji, občutku, ustvarjalnosti. Sem umetnik, ne pa učitelj.