Ko so ga opazili, srečanje ni bilo vljudno. Dean je rad poudarjal, da je moderen, od televizije neodvisen kandidat, ki se giblje po sodobnih komunikacijskih kanalih. Televizija je bila tako stvar dvajsetega stoletja. Ko je naredil prvo napako, so ga napadli vsi televizijski kanali hkrati in ga v dveh večerih uničili. Reči, da je računalniški ekran vplivnejši od televizijskega, je bila brezbožna izjava in si je zaslužila kazen. Prva politična bitka med televizijo in internetom se je končala s spektakularnim porazom interneta. Dean se nikoli več ni pobral. Bila je tudi zadnja bitka, ki jo je televizija dobila. To je bilo leto, ko je Mark Zuckerberg registriral Facebook in nabral prvi milijon članov. »A si ti že na facebooku?« je bilo v naslednjih treh ali štirih letih najpogostejše vprašanje, ko se je govorilo o družabnosti.

»Kakšno je tvoje ime na facebooku?« je bilo leta 2011, ko je bilo registriranih 750 milijonov članov, prvo vprašanje, ki so ga v Kairu na Tahrirju zastavljali, preden so se sploh začeli pogovarjati. Stran »6. april« je bila po splošni oceni najbolj reprezentativen politični forum egiptovske družbe in organizacijsko jedro protestov. Položaj je imel komične poteze. Tuji televizijski dopisniki so na mobilnih telefonih spremljali strani aktivistov, da bi videli, koga je treba posneti in od njega slišati to, kar je že objavil s svojega mobilnega telefona. Egiptovska državna televizija je tri tedne držala fronto pred internetnimi kanali, med katerimi je bil facebook na prvem mestu. Da bi televiziji olajšalo zmago, je notranje ministrstvo za dva dni ukinilo internet. Pa je velikanski televizijski aparat kljub temu moral priznati poraz. Facebook je bil močnejši od mastodonta v četrti Maspero.

Med tema dvema datumoma je Zuckerbergova domislica postala ena največjih svetovnih korporacij z več kot milijardo člani. Zuckerberg se je spomnil genialne ideje. Člani facebooka so hkrati uporabniki servisa in zaposleni za nedoločen čas brez plače. Kot servis ponuja facebook možnost organizacije političnih revolucij, rojstnih dni, propagandnih kampanj, ekonomskih forumov in cvetličnih razstav. Uporabljajo ga vsi od papeža do generala Abdula Fataha El Sisija. Je najboljše sredstvo za navezavo stika z ljudmi, za katerimi se je izgubila vsaka sled. Uporabniki pa so hkrati edini proizvajalci vsebine te neskončne mreže. Sproti ustvarjajo baze podatkov, iz katerih črpajo vsi od marketinških oddelkov svetovnih korporacij do obveščevalnih služb. So tudi produkt, ker Facebook njihove podatke prodaja na prostem trgu. Minilo je komaj deset let, mreža pa je že zelo stara. Slišati je nova vprašanja. »A ti si še vedno na facebooku?«