Hokejski reprezentanti so sinoči s prijetnimi občutki legli k počitku. To je bila za vse ena najkrajših noči v letošnji sezoni, a prav gotovo polna velikih pričakovanj. Budilko so si navili že zelo zgodaj in se odpravili proti brniškemu letališču, kjer jih je čakal čarterski polet proti ruskemu obmorskemu letovišču Sočiju, prizorišču letošnjih zimskih olimpijskih iger. Na ta trenutek so nestrpno čakali vse od lanskega 8. februarja, ko so si v Vojensu na Danskem zagotovili sploh prvi nastop na tako velikem športnem tekmovanju. Nič čudnega, da je bilo vznemirjenje ogromno. Zdaj se vsi zavedajo, da gre zares.
Reprezentantom je bilo še posebej toplo pri srcu, ker jim je srečo pred potjo v Soči s stoječimi ovacijami zaželelo tri tisoč navijačev, ki so se v Tivoliju udeležili dneva slovenskega hokeja, na katerem se je zbrala vsa smetana te panoge pri nas. Risi so si ponosno nadeli olimpijska oblačila in bili na tribunah v novi barvni kombinaciji zelo opazni. Mnogi ljubitelji hokeja so jim za srečo stisnili roko in se z njimi fotografirali. Olimpijsko bundo si je nadel tudi strokovni sodelavec in dobri duh hokejske vrste Kari Savolainen, ki s Finske pred vsako reprezentančno akcijo prinese kup modrosti. Tudi zanj bo izkušnja v Sočiju nekaj posebnega, saj mu je Slovenija že pred desetimi leti, ko je bil selektor reprezentance, močno prirasla k srcu. Igre v Rusiji bodo tudi zanj prve.
Naš strokovni štab pred otvoritveno tekmo z Rusijo čez osem dni nima večjih skrbi. Nihče od olimpijskih izbrancev ni poškodovan, sta pa za trebušno gripo zaradi epidemije v njunem Ingolstadtu v Nemčiji zbolela Žiga Jeglič in Robert Sabolič, a bosta kmalu nared. Kako veliko hokejistom pomeni nastop na premiernih olimpijskih igrah, so poudarjali tudi sami, ko so govorili, kako močno so si v zadnjih tednih želeli, da bi ostali zdravi. Moči so kajpak varovali tudi na sinočnjem sproščenem druženju v Tivoliju, ko so se v revijalni tekmi pomerili z zadnjo olimpijsko reprezentanco, ki je jugoslovanske barve zastopala pred tridesetimi leti. Obiskovalci so poleg svojih junakov zdajšnjega časa na ledu tako videli še številne nekdanje mojstre našega hokeja, ki kljub zavidljivi starosti še niso izgubili občutka za igro. Zdajšnja reprezentanca je veteranom pustila nekaj veselja, saj sta Roberta Kristana za končnih 3:3 premagala tako Marjan Gorenc kot nekdanji golgeter Zvone Šuvak.
Omenimo, da je daljši aplavz ob predstavitvi olimpijskega dresa doživel kapetan Tomaž Razingar, ki je rekel, da bodo s soigralci v Rusiji s ponosom zastopali slovenske barve. Na sredini ledene ploskve je igralce pozdravil tudi srebrni dobitnik kolajne iz iger v Sarajevu 1984 Jure Franko, ki ni pozabil povedati, da je njihov velik privrženec. Starejši hokejisti so po tekmi odšli na kakšno pivo ali dve, mlajši kolegi pa so odhiteli pripravit še zadnje kose prtljage za Soči. Pred tem so petnajst minut namenili še poročevalcem, ko je Matjaž Kopitar novinarjem prvič v svojem mandatu odprl vrata slačilnice, kamor so obesili olimpijsko zastavo s petimi krogi.
Obilo smeha in dobre volje tako na tribunah kot na ledu pa je bilo že pred predstavitvijo zdajšnje reprezentance, ko so se igralci iz EBEL in INL pomerili proti hokejistom z največ naslovi državnih prvakov. Legende niso poznale usmiljenja in so ob izidu 9:2 napolnile mrežo mlajših kolegov. Blestel je zdajšnji trener Olimpije Ivo Jan (po številu naslovov je z enajstimi prišitimi zvezdicami rekorder skupaj z Robertom Ciglenečkim), ki je kot za šalo zabil štiri gole in dokazal, da ni izgubil neverjetnega občutka za doseganje zadetkov. Marsikdo je v šali pripomnil, da je Jan v formi celo za Soči, pa čeprav ne igra več niti rekreativnega hokeja. Tivolski organizatorji so izmerili, da ima najmočnejši strel še vedno nekdanji branilec Jesenic Miha Rebolj (143km/h), zato bi mu lahko rekli, da je slovenski Zdeno Chara. Slovaški zastavonoša v Sočiju je namreč pred dvema letoma podrl rekord, ko je plošček udaril s hitrostjo 175 km/h.
