Dodano vrednost je avtor v seriji Pridobljeno s prevodom pridobil predvsem s kopičenjem podobnih fotografij – arhitekturnih posnetkov nakupovalnih centrov brez nakupovalcev, ki opuščeni samevajo kot grdi monoliti potrošniške dobe, ki brez izpolnjevanja svojega namena izgubijo vsakršen pomen. Zapuščene grde škatlaste hitre gradnje s svojo praznino prikazujejo obrnjeno podobo, kot jo v knjigi Izbira opisuje Renata Salecl, ki govori o anksioznih potrošnikih, soočenih s preobilico vsega. Ta sodobna svetišča, ki šaradasto ponujajo preveč vsega, ustvarjajo, kot opisuje Beja, »okolje, v katerem je potrošnja ena izmed 'nuj', [kjer] postane užitek večji napor kot samo delo«. Pri naslovu Pridobljeno s prevodom je avtor seveda obrnil naslov filma režiserke Sofie Coppole Izgubljeno s prevodom iz leta 2003; medtem ko omenjeni film obravnava izgubo pomena, ki se zgodi s prevajanjem jezikov in konceptov iz ene v drugo kulturo, Zupanc v slikah tematizira potrošniško kulturo, ki naj bi bila nadkulturna, torej enaka v različnih kulturah. V naslovu je zaznati tudi, da se slikar ukvarja z dodajanjem novih vrednosti na videz povsem izpraznjenim podobam.
V razstavi S tekočega traku v crash/srečanje, ki jo je Zupanc predstavil lani oktobra v Centru in Galeriji P74, je referenčni okvir ponovno našel v popularni kulturi, namreč v filmu Trk kanadskega režiserja Davida Cronenberga in istoimenski knjigi J. G. Ballarda. Trk je zgodba o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče, umetnik pa z obravnavo te teme poskuša razrešiti odnos do lastnih travmatičnih izkušenj prometnih nesreč, ki jih ovrednoti tako z vidika fetišizacije avtomobilske industrije kot z vidika lepote poškodovanih in izmaličenih pločevin, teles ali gmot. Uničevalni učinek, ki ga proizvede hitrost, razume kot plodno dejanje, kot nekaj, kar omogoča novo kreacijo in novo videnje nečesa povsem generičnega, potrošnega in industrijskega, kot je avtomobil. V tej seriji je v prenos medijskih podob vnesel več novih postopkov, s katerimi je sliko postavil v tridimenzionalno kompozicijo in naredil pravo slikarsko instalacijo. Njegove fotografije na platnih niso zgolj predelani posnetki avtomobilskih nesreč, temveč natančno aranžirane povečane podobe zmečkanih otroških igrač, ki jih sestavlja tako, kot bi bili priče silovitem trku avtomobilov v skoraj naravni velikosti. Ko je podobe trkov razširil po celotnem galerijskem prostoru, je s tem uprizoril situacijo verižnega trčenja. In s takšno dinamično postavitvijo se zdi Cronenbergov Trk še toliko bolj natančna referenca, kajti razstava v celoti je imela naravnost cinematično lastnost gibanja.
Slikarske serije Klemena Zupanca so rezultat medijske arheologije ali brskanja za podobami današnjega časa, ki brez citiranja postajajo vse bolj mrtve. Edini način za oživljanje digitalnih podob je njihovo kopiranje s spletne strani na stran ali s spletne strani na platno in v fizični prostor. Umetnik s svojim početjem prevaja trke različnih svetov, da bi njegove slike odsevale stanje stvari v sodobnem času.
