Poleg elektrikarjev te dni Slovenijo rešujejo še gasilci, gorski reševalci, policisti, pripadniki civilne zaščite, vodarji, zdravstveni reševalci, gozdarji, cestarji, dispečerji, vojaki, člani Rdečega križa, kmetje, prostovoljci. Najslabše plačani javni uslužbenci in številni zgolj za hvala lepa, ki jim bo edino plačilo zadovoljstvo, da so pomagali. Tvegali so veliko, pod padajočimi drevesi odstranjevali ovire in do zadnjega spoznanja, da je prenevarno in se morajo umakniti, poskušali zagotoviti vsaj za silo prevozne ceste. Medtem so tudi njihove družine, otroci, žene, starši nanje najverjetneje čakali brez elektrike, brez prometnih povezav, brez telefonskega signala. Predstavljam si njihove svojce, kako te dni pogledujejo skozi okno. Klicati jih ne morejo ali pa ne upajo, da jih ne bi motili. Tudi sama se kot novinarka v takšnih razmerah znajdem pred dilemo. Sem res jaz tista, ki v tem trenutku najbolj potrebujem telefonsko zvezo s poveljnikom civilne zaščite ali vaškega prostovoljnega gasilskega društva? Ima res poleg vsega dela in koordinacije ekip čas še meni razlagati o stanju na terenu? In medtem še vsem kolegicam in kolegom drugih novinarskih hiš? Kje je meja med javnim obveščanjem in vsiljivostjo?

Kjer so stiske, je vsakršna meja tanka. Te dni se je izkazalo, da stiska ni to, da se po treh dneh brez elektrike odtaja mesnina v zamrzovalni skrinji in da je v dnevni sobi mrzlo, ampak spoznanje, da do tvoje hiše ne more nihče. Niti gasilec – neustavljivo zadnje upanje. Spoznanje, da ob požaru, bolezni, smrti… lahko pogledaš zgolj v nebo. Ljudje v odročnih vasicah vedo, da elektrike najverjetneje ne bo še nekaj dni, da lahko do sijoče svetilke v kuhinji mine tudi teden, a je kljub temu včerajšnji dan zanje vendarle prinesel odrešenje, ko so se do njih prebili požrtvovalni gasilci, pripadniki civilne zaščite in vojaki. Jim prinesli vesti iz doline, štruco kruha, agregat. In spoznanje, da slogana prejšnjega tisočletja »Elektriko v vsako slovensko vas« ne gre zlorabljati do zadnjega elektrona električne energije. V zadnjih desetletjih smo bili s pomočjo elektrike sposobni najti rešitev za čisto vse. Iz nekaj metrov pod zemljo dobiti toploto, jo ujeti iz sonca, v manj kot minuti na indukcijski plošči zavreti nekaj litrov vode in po pametnih povezavah v trgovino naročiti kos mesa, ko hladilnik zazna, da ga je zmanjkalo. Vse to do minulega tedna, ko so se znova za nezamenljive pokazali štedilnik na drva, krušna peč, rolete na ročni pogon, zaloga kruha v skrinji in domače vložene kumarice v shrambi. Tudi na podeželju ni več povsod tako in le medsosedska pomoč ter srečanje z gasilcem delata te dni življenje v odrezanih krajih znosnejše.

Upam, da pomoč teh mož ni bila samoumevna in se jim bomo znali primerno zahvaliti.