Kot poročajo newyorški mediji, ki povzemajo informacije policijskih virov, naj bi Hoffman umrl zaradi prevelikega odmerka heroina. Natančen vzrok smrti bo moral potrditi mrliški oglednik, vendar policija ni našla nobenih sledov nasilja. V stanovanju je bilo veliko praznih zavojčkov heroina in ožgana žlica, iz pokojnikove roke pa je štrlela zapičena igla. Najverjetneje naj bi šlo za nesrečo, saj policija ni našla poslovilnega pisma. Truplo sta v kopalnici našla Hoffmanova prijatelj in prijateljica, ki ju je poslala pokojnikova življenjska sopotnica, ker ni prišel iskat njunih otrok. Philip Seymour Hoffman je 15 let živel s kostumografinjo Mimi O'Donnell, s katero sta imela tri otroke, zadnje čase pa sta živela ločeno. Leta 2006 je Hoffman v nekem intervjuju povedal, da je bil v mladosti zasvojen z drogami in alkoholom, se potem ozdravil, a se je kljub temu vselej bal, da bi znova podlegel stari zasvojenosti.

Philip Seymour Hoffman je bil imeniten in v ameriški zvezdniški galeriji tudi vizualno izjemen igralec. S svojo ne ravno vitko postavo, predvsem pa svojim okroglim obrazom, zaspanim pogledom in zdaj z zlepljenimi zdaj razmršenimi redkimi svetlimi lasmi pač ni bil tako čeden in šarmanten, kot so hollywoodski zvezdniki. A naj se je pojavil le v nekaj prizorih, je film takoj dobil »dodano vrednost« nekega nepozabnega lika. V filmu 25. ura Spika Leeja, na primer, igra Hoffman enega od dveh Montyjevih prijateljev, ki mu delata družbo zadnjo noč pred odhodom v zapor. To noč proslavljajo v disku, v katerem se znajde tudi neka najstnica – Hoffmanov lik je bil dotlej bolj ali manj molčeč in sploh komaj opazen (še posebno ob zgovornem in agilnem Edwardu Nortonu v vlogi Montyja), brž ko se pojavi ta najstnica, pa se najprej zmede kot njen profesor; še bolj mu je nerodno, ko ga začne precej razgaljena in navihana smrklja zapeljevati, toda ko odide na stranišče, gre za njo in jo poskuša poljubiti. Nato ga prijatelja komaj prepoznata, saj imata pred seboj najbolj potrtega, skrušenega, osramočenega, zlomljenega, povoženega, obupanega, na smrt prestrašenega človeka na svetu. Takšne preobrazbe iz komaj opaznega lika v bolestno navzočnost človeške ruine je bil Hoffman zmožen tako rekoč v prehodu iz enega kadra v drugega.

Hoffman je prejel oskarja za vlogo pisatelja Trumana Capota (v času, ko je pisal Hladnokrvno) v filmu Capote (Bennett Miller, 2005), vendar bi si to nagrado zaslužil tudi za vsako svojo stransko vlogo. Prav te (v skoraj 50 filmih) so bile namreč tiste, ki so ga naredile za tako impresivnega karakternega igralca praviloma zelo neprijetnih in nelagodnih vlog. Nedvomno bi dobil več glavnih vlog, če bi film poznal več tako težavnih likov, kot je bil Capote (njegova homoseksualnost je bila pri Hoffmanu videti kot nekaj najbolj vsakdanjega, vrh tega pa je filmski Capote govoril z enako tenko piskajočim glasom kot realni) ali bančni uslužbenec, zasvojen s hazarderstvom, v filmu Owning Mahowny (Richard Kwietniowsky, 2003) – to je že prav boleče natančna vloga, v kateri Hoffman z enako vestnostjo, racionalnostjo in sistematičnostjo, s katero opravlja posel bančnega uradnika, briljira v samouničevalni zasvojenosti z obiskovanjem igralnic.

Philip Seymour Hofman, rojen leta 1967 v Fairportu (država New York), je študiral igro na newyorški Tisch School of the Arts in potem skupaj s Stevenom Schubom in Bennettom Millerjem ustanovil Bullstoi Ensemble Theatre Company, leta 1995 pa se je pridružil LAByrinth Theatre Company, kjer je tudi režiral vrsto predstav. V filmu se je uveljavil leta 1992 s kar štirimi stranskimi vlogami. Potem je igral v filmih bratov Coen (Veliki Lebowski, 1998), Georgea Clooneyja (Marčeve ide, 2011), Sidneyja Lumeta (Before the Devil Knows You're Dead, 2007), Mika Nicholsa (Vojna Charlieja Wilsona, 2007), Todda Solondza (Sreča, 1998), Joela Schumacherja (Flawless, 1999), Anthonyja Minghelle (Nadarjeni gospod Ripley, 1999), največkrat pa je sodeloval s Paulom Andersonom – nastopil je v kar petih njegovih filmih, za vlogo karizmatičnega vodje »znanstvene sekte« v Gospodarju pa je bil tudi nominiran za oskarja. Hoffman je povprečno snemal tri filme na leto in medtem nastopal še v gledališčih na Broadwayu, kjer si je prislužil tri nominacije za gledališko nagrado tony. Nazadnje je zaigral v filmski franšizi Igre lakote ter v filmih A Most Wanted Man in God's Pocket, ki sta bila premierno prikazana na festivalu Sundance.