Rusija je glede odnosa do zime čudna dežela. Slovi po nizkih zimskih temperaturah in obilju snega. Ve se, da je Ruse zima strateško rešila v primeru kar nekaj poskusov zavojevanj. Vseeno pa razen izvrstnih hokejistov, umetnostnih drsalcev in še sem ter tja kakšnega posameznika zimskih športnikov Rusi niti niso imeli. Ker je njihov »odnos do zime«, kot se temu reče, tradicionalističen. Pasiven in ne aktiven. Z mrazom se ne šalijo oziroma poigravajo. Ne udeležujejo se ga. Mraz je zanje nekaj, pred čemer se velja zgolj braniti. S sedenjem ob pečici, če karikiramo. Če kani ruski predsednik Putin, ki je glavni boter zimskih olimpijskih iger, s prireditvijo načeti ali pač pokončati prav ta ruski odnos do zime, je njegova vnetost za projekt razumljiva. In niti ne gre dvomiti, da v osnovi morda res gre predvsem za to. Za njegovo idejo, da se zmodernizira narod oziroma da se začenja nadomeščati stoletje zamude v miselnosti. No, omenjeni dokumentarec ponuja videnje, da se je ruski olimpijski projekt sprevrgel v eno največjih korupcijskih operacij vseh časov.
Enainpetdeset milijard dolarjev, od tega približno polovica proračunskih sredstev, naj bi bilo zapravljenih za uresničitev bizarne ideje, da se obmorsko letoviško središče preuredi v zimskošportnega. Navkljub grobim razlastitvam nekdanjih lastnikov zemljišč in hiš, na katerih se je gradilo olimpijske objekte, pri čemer so mnogi izmed njih postali brezdomci, je strošek iger vsaj desetkrat višji od siceršnjih stroškov olimpijad. Da je nemalokateri evro padel v zahodnjaške žepe, ni dvoma. Olimpijski komite je, podobno kot kolegi iz Fife, predvsem ekipa, ki po svetu išče denar. Dražje igre so boljše kot cenejše. Igre leta 2018 bodo v Južni Koreji, imam pa tudi že idejo za leto 2022. Libanon.
