Iz pisarne imate lep razgled. Kako daleč vidite?

Danes se zaradi megle sicer vidi nekaj manj kot običajno, je pa lepo, ker je zunaj sneg, in to prvič v letošnji zimi.

Vidite tudi do Sočija?

To pa zanesljivo ne, Soči je za naše zemljepisne pojme nepopisno daleč, na vzhodni obali Črnega morja, blizu Kavkaza. Z vidika Slovenije je to ena večjih razdalj, na katero se lahko odpravimo v Evropi.

Kaj pa vidite? Gotovo tudi slovenske kolajne.

Na to vprašanje odgovarjam vedno enako: za predsednika nacionalnega olimpijskega komiteja se ne spodobi, da špekulira bodisi o številu kolajn bodisi o tem, kdo bo kolajno dosegel, ker je to ustvarjanje dodatnega pritiska, naša funkcija pa je, da ljudi spodbujamo, ne da jih obremenimo. V minuli sezoni smo na članskih svetovnih prvenstvih v olimpijskih disciplinah osvojili sedem kolajn, še nikoli v zgodovini toliko, sploh pa ne pred olimpijskimi igrami. To je gotovo dobra napoved. Bil bi razočaran, če kolajne ne bi bilo, mislim pa, da bomo kakšno zanesljivo osvojili.

Si boste res zadnjič v živo ogledali boje najboljših športnikov v vlogi predsednika OKS?

Res je, konec leta bodo volitve in odločil sem se, da ne bom več kandidiral. Si bom pa olimpijske igre gotovo še ogledal v kakšni drugi funkciji ali pa zasebno, saj me to zanima, velik del življenja sem posvetil športni organizaciji in športu, na olimpijske igre pa sem hodil že precej pred tem, ko sem bil izvoljen za predsednika OKS.

Bo slovo kaj lažje, ker boste v športu še naprej prisotni kot podpredsednik Evropskih olimpijskih komitejev in Mednarodne smučarske zveze?

Te funkcije se bodo tudi počasi iztekle... Ne pozabimo, na te položaje se pride skozi tajne volitve in biti izvoljen je vse prej kot lahko.

Se imate za politika, gospodarstvenika ali športnega funkcionarja? Sprašujem zato, ker bi brez političnih in gospodarskih izkušenj ter poznanstev tudi OKS veliko težje vodili.

Vsak človek ima kombinacijo preteklih izkušenj in tak sem tudi jaz, saj sem v življenju počel mnoge stvari, gotovo pa sem se največ ukvarjal prav z gospodarstvom, mnogo več kot s politiko. Ne želim pa zanikati niti tega, da sem gospodarstvenik, niti tega, da sem politik. V tem trenutku pa ne v gospodarstvu ne v politiki nimam nekih pomembnih funkcij.

Torej se strinjate, da se politika in šport prepletata?

Politika je v najširšem smislu urejanje odnosov med ljudmi. Odnosi med ljudmi pa se urejajo tudi v športu. Izkušnja z delovanjem v politiki gotovo pomaga tudi pri delu v športu. Ko človek rešuje probleme, jih s pomočjo neke logike in tu med različnimi področji ni nekih razlik, ena od skupnih stvari je etika, etični pristop. Stvari je mogoče uspešno delati, če v njih verjameš, če verjameš, da imaš prav, in poskušaš pošteno delati. In sam se trudim, da bi bilo tako.

So pa najboljši športniki pogosto plen politikov, ki po uspehih kar tekmujejo, kdo se bo z njimi fotografiral in jim priredil sprejem.

Pogosto nismo pošteni in tudi mediji niste: če bi na primer neki športnik dosegel olimpijsko kolajno in politiki ne bi prišli na slovesnost, bi jih gotovo vsi kritizirali. Če pridejo, pa vsi pravijo, da so se samo prišli fotografirat. Resnica je nekje na sredi. Športni uspehi so Slovencem tako blizu, da se z njimi mnogi identificirajo. Pričakuje se, da tudi politična sfera da športu neko priznanje. Mene bi najbolj veselilo, če bi bila posledica tega priznanja tudi ustreznejši materialni in družbeni položaj športa. Cenim, da se politiki udeležujejo promocij in slovesnosti, saj je to sestavni del slovenskega družbenega življenja. Politiki so pač predstavniki javnega interesa, ki morajo izraziti priznanje tistemu, ki zanima ljudi.

Priložnosti je veliko, slovenski športniki so noro uspešni, za vse pa zmanjkuje denarja. Bi morali ostreje in glasneje reči, da je neka športna zvrst več vredna od druge?

Uspehov je res veliko in jih lahko primerjamo med seboj, pa čeprav je to diagonalno vrednotenje športov zelo težko. V načelu je šport kategorija civilne družbe, zato je nemogoče reči, da je nekdo, ki se ukvarja z velikim in uveljavljenim športom, pomembnejši od nekoga drugega, ki se ukvarja z na videz marginalnim športom. Ustvarili smo sistem kategorizacije, kjer uspeh nazaj reflektiramo v položaj športa, bodisi posameznika, kluba ali nacionalne zveze. Je pa res, da se poskuša razmišljati, da bi bilo za majhno državo primerneje, da bi izbrali nekaj prioritet in vse sile usmerili tja. Ta vzhodnoevropski ali vzhodnonemški model športa, ko izbereš paradne discipline in vanje investiraš, zelo odstopa od principa osvobojene civilne družbe, kjer se vsak ukvarja s tistim športom, ki mu je všeč. Če bi pri nas ukinili financiranje vseh malih športov, bi pri velikih športih to pomenilo dodatna finančna sredstva za dve mladinski reprezentanci.

Je svojevrsten slovenski problem tudi trženje športa? V tujini znajo šport zelo dobro tržiti. V nedeljo je bila na primer finalna tekma ameriškega nogometa, kjer je bil 30-sekundni oglas ovrednoten na več sto tisoč dolarjev. Smo za kaj podobnega enostavno premajhni?

Z ZDA se je težko primerjati, so ogromna družba z neverjetnimi materialnimi potenciali. V majhni družbi je problem financiranja vsega, ne zgolj športa. Iluzorno bi bilo misliti, da se šport lahko izdvoji iz družbenega konteksta. Ko je treba varčevati v zdravstvu, šolstvu in znanosti, se varčuje tudi v športu. Zato bo dolgoročno gledano v Sloveniji vedno premalo denarja za šport, toliko bolj, ker imamo velike ambicije. Nam se močno pozna, da pada kupna moč, kar se vidi tudi pri prihodkih od vstopnin.

Vseeno pa smo bili nekoč pri trženju inovativni, spomnimo se samo uspešne oglaševalske akcije Podarim – dobim.

Ko smo akcijo koncipirali, sem bil zraven. Akcija je zelo zaživela in pozneje izzvenela. Sedaj imamo izjemen sistem trženja in prihodkov skozi športno loterijo, imamo tudi dobre odnose z večino velikih slovenskih gospodarskih subjektov, a jih je na žalost premalo. Lahko bi rekli, da smo tudi danes pri trženju precej inovativni, a je v celoti gledano denarja premalo, sploh glede na visoke ambicije.

Ko sva že pri denarju – igre v Sočiju so ovrednotene na rekordnih vrtoglavih 51 milijard ameriških dolarjev. Koliko od tega je po vašem mnenju poniknilo na zasebne račune, govori se o 30 milijardah?

Tega ne morem oceniti, toda 30 milijard se mi zdi za lase privlečena vsota. Je pa vznemirljivo, da je družba, ki je po sili razmer postala bogata, ker ima veliko energentov, nafte in plina, vložila toliko, kar je več, kot je letni kosmati proizvod Slovenije. Gre za največjo naložbo v zgodovini olimpijskih iger, presegli so tudi letne igre v Pekingu, pa čeprav je doslej veljalo, da je približno razmerje med stroški letnih in zimskih iger tri proti ena v korist poletnih. To pomeni, da majhne države ne morejo niti razmišljati, da bi kandidirale, saj niso sposobne izdvojiti tolikšnih sredstev. Velike športne prireditve tako postajajo privilegij izjemno bogatih in za izražanje nekih geopolitičnih sporočil. Pri megalomanskih investicijah se dejansko šport oddaljuje športu. Je pa pomemben še en vidik: športnega objekta ni težko zgraditi, toda kaj se dogaja pozneje, ko je športnega dogodka konec? Mnogi objekti žalostno samevajo. Tako so na primer olimpijske igre leta 2004 v Grčiji tudi eden od vzrokov za grško gospodarsko in politično mizerijo. Vredno razmisleka.

Ob takšnih številkah se zdi naravnost neverjetno, da so nekateri v Sloveniji sanjali o tem, da lahko kakovostno priredimo olimpijske igre.

Takrat smo predlog poslušali, toda z ambicijami polemizirati ni najbolj pametno, saj je vsaka ambicija tudi pozitivna. Toda organizirati olimpijske igre na relaciji Bled–Bohinj ali v Zgornjesavski dolini je čista iluzija. Imamo zelo malo objektov, ki bi bili primerni za olimpijske igre, zmogljivosti teh krajev, tudi spalne, so znatno pod zahtevanimi, materialni potencial tistih, ki so to hoteli organizirati, ne zadošča niti za pokritje stroškov kandidature, kaj šele organizacije iger. Na OKS smo o projektu glasovali in se soglasno odločili, da ga ne podpremo. Ne samo Slovenija, v našem okolju je veliko držav, ki nimajo nobene možnosti za kandidaturo za olimpijske igre. To je žalostno in bil bi za to, da se zadeve spremenijo. Da bi šport vrnili športu in bi bolj kot tekmovanje v bogastvu in razkošju moralo biti v ospredju športno tekmovanje.

Toda v Sarajevu pred 30 leti so zimske igre vendarle organizirali. Mogoče veste, koliko so stale in kolikšen je bil izkupiček? Gotovo so šli čez vse meje razuma.

To so bili drugi časi. Sarajevo je unovčilo ugled takratne neuvrščene Jugoslavije. Mesto je veljalo za nekakšen multikulturni center, kjer so v sožitju živele različne religije in kulture. Vsa Jugoslavija je živela za igre, tudi financirali smo jih s pomočjo vstopnega prometnega davka, Slovenci smo sodelovali pri organizaciji. Bile so uspešne igre. Večina objektov danes zaradi posledic vojne ne deluje, počasi se športna infrastruktura obnavlja na smučiščih, večinoma so sčistili minska polja, proga za bob je še vedno uničena, osrednji del v Zetri pa je bil obnovljen s finančno pomočjo Mednarodnega olimpijskega komiteja in mesta Barcelona.

Pogosto se govori, da je treba šport vrniti športnikom. Mnogi pozabljajo, da je šport vendarle kompleksen družbeni fenomen.

Teza je gotovo pravilna, športniki morajo imeti velik vpliv. Najti je treba sistem, kako športnike že v času kariere in sploh po karieri vključiti v športne programe. Imamo dobro izkušnjo, naši organi so polni vrhunskih športnikov, kar nam je lahko v ponos. Toda v športu so ob športnikih potrebni tudi organizatorji, financerji, zdravniki, novinarji... Slovenski šport bi bil brez športnih novinarjev čisto drugačen. 90 odstotkov ljudi ima s športom odnos in stik zgolj prek tega, kako poročate. Vse to sestavlja celoto športa. Če kdo reče, da je šport treba vrniti športnikom, hkrati pa razmišlja, da bi bilo treba ukiniti funkcionarje, sponzorske odnose..., lahko zadeva funkcionira le 14 dni in se nato sesuje v prah.

Toda poslovneži na čelu zvez se pogosto ne znajdejo najbolje. Če omeniva na primer samo smučarsko zvezo in njena zadnja dva predsednika Tomaža Lovšeta in Primoža Ulago. Si vodenje predstavljajo preveč po domače?

Tudi zdaj imamo na vrhu smučarske zveze poslovneža, ki je po mojem mnenju dobra izbira. Predsednik materialno najmočnejše slovenske zveze, ki ji lahko sledi le nogometna, mora skrbeti za njeno funkcioniranje, dobro organizacijo in dotok denarja. In to mnogo lažje naredi poslovnež kot pa neki športnik. Kaj je bilo narobe z Lovšetom in Ulago, sem govoril že ob drugih priložnostih, bila sta boleči izkušnji, ki pa nista dolgo trajali.

Nam lahko zaupate, koga ste izbrali za svojega naslednika? Je ime Iztok Čop tisto pravo?

Ne nameravam izbrati svojega naslednika, saj je to stvar demokratičnega postopka in volitev. V poštev pridejo tri kategorije ljudi: gospodarstveniki, vrhunski športniki ali pa izkušeni športni funkcionarji. V današnjih razmerah težko pride v poštev nekdo, ki bi bil zgolj politik. Imamo nekaj dobrih kandidatov, upam, da se bomo znali o tem dogovoriti, nisem si vzel pravice, da kandidata na koncu ne bi podprl, v tej fazi pa se v kandidature ne nameravam vmešavati. Ne znam pa si predstavljati, da bi bil izvoljen nekdo brez večjih športnih izkušenj. Po neki logiki bi se dalo reči, da imajo največ možnosti predstavniki olimpijskih športov, kar takoj zmanjša izbor. Omenja se veliko imen, želel bi si, da bi nadaljeval po moji skromni oceni uspešno pot in poskrbel, da se ne bi ob vsaki čeri razleteli. Poskusov, da bi se prepirali v športu, je veliko.

Boste nasledniku predali tudi knjižico z osebnimi številkami vseh pomembnežev, da mu bodo vrata na široko odprta?

Nasledniku bom dejal, da sem mu za nasvete in pomoč, če jih potrebuje, na razpolago. Če bo potreboval kakšno številko, jo bo brez nadaljnjega dobil, toda praviloma samo številka ni dovolj, potrebno je najmanj to, da tisti na drugi strani ve, s kom govori.