Kdor je imel priložnost, da si je ogledal njegov nastop v zadnji oddaji Preverjeno, v katerem nam je brez kančka zadrege predstavil svoje inovativne pristope za nižanje stroškov dela, svojo »pravo idejo«, se bo najbrž strinjal, da gre za izkušnjo na samem robu verjetnega. Medtem ko bi običajni kapitalist, ki bi rad imel več, plače preprosto znižal, delavce preprosto odpustil, tovarno pa preselil v poslu prijaznejše države, se Šešok noče odpovedati presežnemu užitku, ki ga prinaša njegov položaj.
Ovinki do končnega cilja (beri: do selitve proizvodnje v Indijo, na kar namiguje) so v določenem smislu razumljivi. Podjetje, ki ga vodi, samo po sebi namreč ni zares v težavah – letni dobiček Iskre Sistemi presega dva milijona evrov –, zato se tudi ne more sklicevati na običajni argument krizne nujnosti. Namesto tega izumi ukrep »zadržanja« desetine plače, ki jo bo »vrnil«, če posamezni sektor v podjetju doseže določene cilje – ki pa so, sklepam, postavljeni tako visoko, da bi jih stežka dosegli tudi ob indijskih mezdah.
A naj bo jasno: Dušan Šešok ni tako neprilagojen, da bi ta posebni tip stimulacije za uspešnost delavcem preprosto vsilil in jih postavil pred izbiro vzemi-ali-pusti, podpiši-ali-spokaj. Neprilagojen je še nekoliko bolj. Podpis aneksa, s katerim se delavec pridruži njegovi pravi ideji, je predmet svobodne izbire, zato se delavcu, ki tega ne stori, ne bo zgodilo nič, zagotavlja. Toda: »Pokazal je en odnos, da ga, prvič, cilji ne zanimajo, da cilji za njega ne obstajajo. Mislim, da je velik moralni problem, da taka oseba dela ob osebi, ki pa je aneks podpisala, a ne?«
Zanimivo. Pri tem nenavadnem bitju, ki uhaja vsem običajnim koordinatam in se zdi tako izvzeto iz ekosistema, ki ga naseljuje, vendarle zaznamo nadvse splošno potezo človeške vrste, ki naj bi ji pripadal. Tudi to bitje odlikuje prefinjen čut za moralo, s katerim pa ne prepozna le sprijenih delavcev, ki bi za deset odstotkov plače izdali svoje sodruge, temveč tudi obstoj sprijenih tajkunov, ki so do prevzema podjetij prišli brez tveganja in na račun drugih. On sam je drugačen, drugačen tako od sprijenih delavcev (zadržal si je, kot pojasni, celotno plačo v Iskra Sistemih) kot od sprijenih tajkunov, saj je »za razliko od koga tudi zastavil svoje osebno premoženje.«
Morda je bolje, da pustimo ob strani dejstvo, da mu je kljub zadržanju celotne plače ostala še neka druga in še nekoliko višja plača v Iskri, d.d., in da tudi premoženje, ki ga je sprva zastavil, zdaj sploh ni več obremenjeno. Vzemimo ga raje takšnega, kot se predstavlja. Pokazal je, da je moralen sam, pokazal je tudi, da obstajajo moralni delavci, ki so in bodo podpisali aneks, ter da obstajajo nemoralni delavci, ki tega ne bodo storili. A če ga poslušamo naprej, nam pokaže tudi sistemski problem in opozori na fenomen, kjer osebna nemoralnost prehaja v nemoralnost celotne države: »A je prav, da določeni imajo cilje, določeni jih pa nimajo? A je prav, da imamo sploh tako zakonodajo, da dopušča, da nekdo, ki ne podpiše, da mu ne moremo nič?«
Vidite, Šešok ni tako omejen, da bi vso krivdo za nemoralno obnašanje naprtil tistim osebam, ki jim je vseeno za druge. Nemoralnost je zanj sistemski problem, je problem države, ki s svojimi predmodernimi predpisi ne le dopušča, temveč praktično spodbuja nemoralnost potencialno povsem moralnih posameznikov. Če bi zaposleni od države dobili prave signale, če bi jim država sporočila, kaj je prav in kaj ni, bi jih odrešila nemoralnosti – natančneje, preprečila bi, da bi se nemoralnost nemoralnih razširila na zdrave dele ekosistema, da bi nemoralnost okužila tiste organizme, ki imajo cilje in ki vedo, kaj je odgovornost, na tiste torej, ki vedo, da podjetje, katerega (pol)lastnik je, v resnici ni njegovo, temveč je v višjem smislu last vseh tistih, ki jim je mar.
V tem smislu moramo razumeti tudi njegovo gesto, da zaposlenim v podjetju izstavlja račun za parkiranje pred tovarno. Na vprašanje, čemu to počne, čemu za parkiranje plačujejo delavci, ki k njemu prihajajo na delo, Šešok odvrne: »Zakaj bi pa to bilo gratis? (...) K meni nihče ne prihaja na delo. (...) Vsak prihaja na delo, ker želi delati. In nihče ne dela za mene.« In seveda, kdor tega ne spozna, svojo nemoralnost pokaže tudi v praksi – tako kot lokalni sindikalist, ki je priznal, da zaradi tega ukrepa zdaj parkira na črno.
Po utečenih kriterijih, ki smo jih navajeni iz starega, še s fevdalizmom navdahnjenega tipa kapitalizma, delavec prihaja na delo k lastniku. A časi niso več taki – ne le da delavec ne dela za lastnika, sploh več ne dela za plačilo, temveč le za to, da ustreže osnovni človeški želji do dela. V tem pogledu pa se tudi tisti moralno višji delež zaposlenih, ki je sicer podpisal aneks o zadržanju plače, a globoko v srcu morda še vedno upa na celoten znesek, pokaže kot zgolj prehodna stopnja k pravi morali, kjer se v eno združijo najgloblja želja, odpoved privatnim interesom in skrb za skupno dobro. »Mogoče,« pravi Šešok, »so pa določeni ljudje, ki so pripravljeni za nekaj manj delati pa biti, kako bi rekel, socialno koristni... Ne bi obremenjevali državnega proračuna...«
Ti idealni delavci, ki bi bili pripravljeni delati za manj in se jim visoke plače skorajda upirajo, so resnični zgled moralnega obnašanja, ki mu sledi Šešok. V krizi, v kakršni je država, ni prostora za egoizem in zato se morajo prilagoditi tudi tista podjetja, ki sama niso v krizi. Ideal je blizu: ljudje, ki so brez službe, bi namreč radi delali, delali za manj, radi bi se odrekli socialni podpori, radi bi zmanjševali proračunski primanjkljaj, pa ne morejo – preprosto zato, ker mesta zasedajo egoisti, ki hočejo vedno več in jim ni mar za skupno dobro.
