Prvakinja in prvaki koalicijskih strank PS, DeSUS, SD in DL, Alenka Bratušek, Karl Erjavec, Igor Lukšič in Gregor Virant, bodo torej v kratkem podpisali novo koalicijsko pogodbo – že drugo v dobrih desetih mesecih, odkar krmarijo vlado. In zakaj stara vlada potrebuje novo koalicijsko pogodbo? Očitno predvsem zato, da bi dva meseca, kolikor bo porabila za usklajevanje o tem dokumentu, v javnosti vzbujala vtis, kako dejavna je, da bi prikrila svoje sramotno dolgo iskanje novega zdravstvenega in gospodarskega ministra ter da bi koalicijski partnerji izkoristili priložnost za poskus prerazporejanja ministrskih fevdov ali celo dodajanja novih.

Drugih razlogov za pisanje nove koalicijske pogodbe ni mogoče izluščiti, saj v njej vladajoče stranke povečini povzemajo iste cilje, kot so si jih je zadale (ne pa tudi uresničile) že 15. marca lani, ko je omenjena četverica v vlogi podpisnikov prvič pozirala pred kamerami in fotografskimi aparati. V veljavnem dogovoru o sodelovanju so si v strankah PS, SD, DeSUS in DL med drugim zaobljubili, da bodo v šestih mesecih pripravili izboljšave prostorske zakonodaje, ki bo poenostavila in bistveno skrajšala postopke umeščanja projektov v prostor, dokončali gradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi in jo začeli na srednji Savi, dokončali TEŠ 6, nadaljevali projekt 3. razvojna os od Koroške do Bele krajine, do konca leta 2013 prodali vsaj tretjino stanovanjskega fonda v lasti bank, ki bodo deležne ukrepov za sanacijo bank, z določitvijo trajno varovanih zemljišč zavarovali obdelovalne površine pred pozidavo, jasno ločili javno zdravstvo od zasebnega, sprejeli interventne ukrepe za dodatne prilive v zdravstveno blagajno, odpravili nered pri dimnikarskih storitvah, osamosvojili Slovensko turistično organizacijo, pobrali več koncesij za izkoriščanje državnih gozdov...

Vse našteto je zapisano tudi med cilji v osnutku nove koalicijske pogodbe, kar pomeni, da bi povsem zadostovalo, če bi podpisnice z nekaj amandmaji le dopolnile stari dokument, saj jih k pisanju novega ni prav nič zavezovalo. Je pa zato v veljavni koalicijski pogodbi zapisana zaveza, da bo premierka Alenka Bratušek v letu dni po prevzemu oblasti odšla v državni zbor po zaupnico. To obljubo je izpolnila že po osmih mesecih, in to zelo prebrisano. Vezala jo je na sprejetje proračunov za 2014 in 2015, potem ko so se koalicijske stranke o tem že uskladile in torej ni bilo niti najmanjše nevarnosti, da zaupnice ne bi dobila.

Morda bi bilo nekaj več negotovosti, če bi premierka preverjanje svoje moči vezala na privatizacijo državnih podjetij, saj socialni demokrati nasprotujejo morebitni razprodaji državne srebrnine. A so ta nasprotovanja glasna predvsem na novinarskih konferencah predsednika stranke Igorja Lukšiča, medtem ko gredo njegovi poslanci običajno svojo pot. Če bi sešteli vse Lukšičeve napovedi, česa vsega njegova stranka ne bo podprla, pa se je potem zgodilo ravno nasprotno, bi lahko prvak SD odprl pekarno zarečenega kruha in od nje kljub krizi odlično živel.