Po drugi strani pogosto slišim, da mladi ne dobijo priložnosti, da bi si tovrstne izkušnje ustvarili. V resnici kot posamezniki in kot družba potrebujemo le ustrezno podporno okolje, znotraj njega pa si moramo znati priložnosti ustvariti sami, saj je to edini pravi način za uresničevanje idej. Te pa uresničuje tako petnajstletni dijak kot štiridesetletni razvojnik.

Vzemimo primer. Koga bi raje zaposlili, če bi iskali vodjo projektov? Diplomanta s povprečno oceno 6,5, ki se med študijem ni sprijaznil, da se v njegovem kraju nič ne dogaja, in je začel organizirati koncerte za mlade, ali maturanta s povprečno študijsko oceno 9,5 in brez vsake praktične izkušnje? Odločitev danes ni več tako jasna, kot bi morda bila nekoč.

Poznamo veliko podobnih »organizatorjev koncertov«. Odobravajoče jih opisujemo kot samoiniciativne, ustvarjalne, pogumne, iznajdljive, ambiciozne, vztrajne. Z eno besedo – podjetne. Take posameznike danes obravnavamo kot posamezen fenomen, ki v pretežni meri izvira iz posameznikove osebnosti in družinskega okolja ter vzgoje.

Tu želim poudariti dve tezi. Prva je, da bi se morali vsi bolj zavedati, da so to lastnosti, ki jih potrebuje prav vsak posameznik za uspešno delovanje v današnjem svetu. In drugo: da na to, kako podjetni in s tem samoiniciativni, ustvarjalni, pogumni, iznajdljivi, vztrajni so mladi in s tem slovenska družba – lahko vplivamo. Vendar moramo spremeniti način razmišljanja in pogledati naše sisteme, kakšne vrednote pri posameznikih podpiramo, kaj spodbujamo.

Če pogledamo slovenski šolski sitem, lahko vidimo, da se je s podjetniškimi krožki in drugimi iniciativami v zadnjih letih naredil velik korak na področju pridobivanja podjetniških znanj in povezovanja s podjetniki in svetom zunaj šolskih zidov, kar pomeni odpiranja šol. Vendar je to za spodbujanje podjetnosti, ki jo v družbi potrebujemo, premalo.

Ko govorimo o podjetnosti, namreč ne govorimo o poslovnih znanjih, temveč o osebnostnih lastnostih. Za to pa moramo ustvariti okolje, ki bo mladim omogočilo razvijati osebnostne lastnosti, ki so bistvene za uspeh v življenju, ki bo spodbujal notranjo strast in motivacijo, da si bodo upali uresničevati svoje ideje, pozitivno in optimistično okolje, ki bo ponujalo podporo za vztrajanje na zastavljeni poti ne glede na vse prepreke in krepilo zdravo samozavest, ki je potrebna za sprejemanje težkih odločitev in prevzemanje odgovornosti. Ustvariti takšno okolje ni enostavno, ker ne gre za to, da moramo dodati nov predmet, temveč moramo predvsem spremeniti način razmišljanja, način delovanja.

V svetu se prepoznava, da se vloga, predvsem pa način šole v razvoju otroka spreminja. Iz trenutnega poudarka na »kaj« prehaja na »kako«. Seveda bo šola še vedno tisti sistem, v katerem bo otrok ali mladostnik dobil ustrezno podlago znanja, referenčni okvir, na katerem bo gradil naprej. Vendar ob tem mora šola močno razviti tudi veliko manj oprijemljivo in merljivo kompetenco ustvarjanja okolja, v katerem se otrok nauči, kako to znanje uporabiti in če ga ima za uresničitev določenega projekta premalo, kje poiskati dodatnega, kako se povezovati ipd.

Gre za način delovanja, ki ga v praksi najbolje poznajo prav podjetniki, zato ne čudi, da različne države odgovor na vprašanje, kako preoblikovati šolstvo v skladu s spreminjajočimi se potrebami družbe, iščejo v povezovanju šolstva in gospodarstva.

Primer tovrstnih dobrih praks poznamo tudi v Sloveniji. Naše izkušnje iz projekta CENTRES kažejo, da imajo od povezovanja šolstva in podjetnikov takojšnje in neposredne koristi vsi, podjetniki, učitelji, ravnatelji, predvsem pa seveda učenci. Ti so kot eno od prednosti programa izpostavili krepitev poguma in samozavesti ter zavedanje, da so sami odgovorni za svoje življenje. V projektu je sodelovalo 29 podjetnikov, predstavljajte si, kako velike korake bi lahko delali, če bi za sodelovanje s šolami vsak slovenski podjetnik namenil samo en dan na leto.

Barbara Bregar Mrzlikar, direktorica podjetniške mreže CEED Slovenija, partnerja v projektu Creative Entrepreneurship in Schools CENTRES