Že dve leti je mimo, odkar je nazadnje za izbrano vrsto igral Aljaž Bedene. Za svoje odpovedi je navajal različne razloge. Poškodbe, samostojne priprave in igranje na turnirjih. V zakulisju so se pojavile še govorice, da Bedene ne igra za Slovenijo, ker hoče nekoč braniti barve Velike Britanije, ter da je jezen na navezo Trupej-Kavčič, ki poleg reprezentance sodeluje tudi na turneji. Kaj je res in kaj ne, niti ni pomembno. Kajti če se to dogaja že dve leti, ni treba biti ravno jasnovidec, da veš, da bo Bedene vpoklic v izbrano vrsto zavračal tudi v prihodnje. S tem, ko ga selektor Blaž Trupej še naprej poziva v izbrano vrsto, pa mu pozornost izkazujejo predvsem on in zveza, v drugi plan pa postavljajo fante, ki potrpežljivo čakajo, ali bo kdo od »zvezdnikov« odpovedal, ter na koncu s svojo prisotnostjo omogočajo, da vse poteka nemoteno. Kaj ne bi bilo bolj pošteno, da so v reprezentanco takoj povabljeni Janez Semrajc, Mike Urbanija, Tom Kočevar Dešman ali Nik Razboršek? Torej tisti, ki so poleg Blaža Kavčiča in Grege Žemlje vedno pripravljeni pomagati. Pri miru pa naj pustijo Bedeneta.

Posebno poglavje je Blaž Rola, ki se je znašel med tnalom in nakovalom. Na eni strani ga stiskajo na zvezi, naj pride igrat za reprezentanco, na drugi pa agent, ki mu financira dobršen del sezone, zato odloča o njegovem urniku. Precej veliko breme za 24-letnika, rešitve, ki bi lahko zadovoljila obe strani, pa ni na vidiku. Kar koli se Rola bo odločil, bo nekdo nezadovoljen, a posledice bo nosil sam. Kljub vsemu je jasno, da je njegova kariera bistveno bolj odvisna od agenta kot od zveze.

Kdo se bo torej aprila odzval na povabilo selektorja, ni težko predvideti – tisti, ki so premagali Portugalsko. Prav ti igralci pa si pozornost zaslužijo že pri prvem podeljevanju selektorjevih vabil.