Domel iz Železnikov, ki zaposluje tisoč ljudi, je imel lani po še nerevidiranih podatkih 86 milijonov evrov prihodkov, ustvarili so poldrugi milijon dobička, povečali prihodke za pet odstotkov, za prav toliko produktivnost in za tri odstotke plače. Izplačali so božičnico ter dividende lastnikom. Teh je okoli 700. Gre za zaposlene in nekdanje zaposlene, ki so se pred 17 leti odločili za notranji odkup. Glede na dosežene rezultate ter obete za letos, jim žal ne sme biti.
Leta 1997 so se ubranili pred sovražnim prevzemom ameriške korporacije in z odkupom 53-odstotnega deleža pričeli z notranjim lastninjenjem podjetja, ki so ga dokončali deset let kasneje, ko so najeli 6,2 milijona evrov posojila pri NLB. Redno ga odplačujejo, ostala sta še dva milijona. Ker poslujejo z dobičkom, izplačujejo dividende in lastniki so v glavnem že odplačali vloženo. Plače v Selški dolini nikjer niso zelo visoke, tudi v Domelu ne. A so še vedno nad panožno kolektivno pogodbo. Imajo 60 štipendistov na rednem študiju in prav toliko zaposlenih, ki se izobražuje ob delu. Vsi štipendisti v Domelu dobijo tudi zaposlitev. Sčasoma bodo lahko postali tudi lastniki, saj v krovni družbi Domel Holding že razmišljajo, kako bi »rezervirali« delnice za tiste mlajše sodelavce, ki so se pridružili podjetju po lastninskem preoblikovanju. Dobra izkušnja z notranjim lastninjenjem jih je navedla tudi k temu, da so lani pomagali zaposlenim Gorenjskega glasa, da so lahko izpeljali podobno. Zaposleni v Gorenjskem glasu so lani zbrali polovico kupnine, tretjino je prispeval Domel. Že po enem letu je ta delež že nazaj v rokah Gorenjskega glasa. »Šlo je za družbeno odgovorno potezo. Seveda smo pri tem poslu nekaj malega zaslužili, a bolj pomembno je, da smo pomagali lokalnemu časopisu, ki je pomemben za regijo, v kateri delujemo,« pravi direktor Domel Holdinga Štefan Bertoncelj, ki mu čez dva meseca poteče petletni mandat. Za novega se ne bo potegoval, saj gre jeseni v pokoj.
Domel je še vedno eno vodilnih podjetij v regiji na področju izdelovanja motorjev za sesalnike, čemur namenjajo več kot polovico proizvodnje. Njihovi kupci so najbolj znana podjetja na tem področju kot Philips, Kärcher, Elektrolux, Rowenta. Vse močnejši pa so na področju tako imenovanih EC-motorjev, se pravi električnih motorjev z najvišjim, celo 92-odstotnim izkoristkom energije, ki ga njihovi kupci vgrajujejo v recimo velike klimatske naprave ali celo v ročno električno orodje, kjer sodelujejo z velikani na tem področju, kot sta Stihl in Husqvarna. Tri odstotke prihodkov namenjajo razvoju, ki poteka vedno v sodelovanju s končnim kupcem. Največji trg ostaja s četrtinskim deležem Nemčija, dobro desetino prodajo doma, nekaj manj še na Madžarsko, kjer ima proizvodnjo Elektrolux. Ker so njihovi kupci redni plačniki (Elektrolux je celo pomagal pri prej omenjenem notranjem lastninjenju), nimajo nobenih težav z likvidnostjo. »Nismo na prepihu, ne ukvarjamo se s politiko, noben nas ne preganja. Zato se lahko posvetimo naročilom in razvoju,« je razložil Bertoncelj.
A notranje lastništvo ima svoje pasti, ki jih poznamo pod skupnim imenovalcem – samoupravljanje. »Pri nas se točno ve, da je uprava tista, ki je odgovorna za podjetje in da je nadzorni svet tisti, ki upravo imenuje. Prav tako je točno določena vloga skupščine. Noben lastnik ne more imeti več kot dva odstotka glasovalnih pravic. Zaposleni, ki so v večji meri tudi lastniki, vodstvu zaupajo, kar kažejo tudi neodvisne zunanje raziskave. Seveda moramo glede na našo lastniško strukturo ogromno dela posvetiti notranji komunikaciji. Mesečno poročamo zaposlenim o rezultatih dela, prav tako lahko vsak pride tudi k meni po informacije, ki ga zanimajo,« je še razložil Bertoncelj, ki pravi, da ga ob odhodu s funkcije še bolj kot rezultati veseli enotnost v podjetju.
