Ne morem pa se odločiti, kateri od obeh pogojev naj bi bil izpolnjen v primeru avtobiografskega romana Simone Lečnik. Ker gre za prvenec in ker posameznice tudi s kakega drugega področja udejstvovanja ne prepoznam, se zdi, da prvi pogoj ni izpolnjen. Še manj smiseln rezultat dobimo, če skušamo objavo utemeljiti z morebitno pisateljsko veščino. Avtorica namreč bolj kot roman piše serijski prosti spis po metodi: zgodilo se mi je to in ono, šla sem sem in tja, dogajalo se mi je to in tisto, počutila sem se tako in tako, naučila sem se tega in onega. Avtoričino pripovedništvo boleha za šolskimi simptomi dlakocepske natančnosti, občih spoznavnih mest, ozkega moralnega registra, emocionalne režije, ki brenka po strunah solzavega branja. Morda je roman enostavno zgled za možnost učenja slovenščine kot drugega (tretjega) tujega jezika. Nič ne rečem, Simona Lečnik vsekakor piše v pravilni slovenščini.
Stopam v kožo založnika, ki tak prvenec izda. Pri lokalno specifičnih publikah je danes mnogo lažje prodajati preprostejše romane slehernikov (ali jim jih vsaj izposojati) kot bolj kompleksno zasnovano sodobno slovensko literaturo avtorjev, ki sicer niso nič manj sleherniki, a jih nad slehernike vendarle dviga kultivirana avtorska ambicija z večjim ali manjšim potencialom. V romanu, kakršen je Slovenština in jaz, vidim sindrom povratnega vpliva samozaložništva, raznih podpornih struktur neuveljavljenim avtorjem, tiska na zahtevo in podobnega. Tistega segmenta založništva, ki objavlja popoldanska literarna snovanja sosedov in znancev ter s tem servisira branje sosedov od sosedov in znancev od znancev.
V danem primeru se zdi, da je založnik z javno subvencioniranim knjižnim programom v protikrizni mrzlici enostavno preizkusil samozaložniško metodo. Ker je splošno znano, da na Literi premorejo obilo literarnega okusa, v danem primeru pametnejše razlage ne najdem.
