Mobilni studio še vedno na dvorišču

Neuspešna usklajevanja

Kot so nam na naše poizvedbe pojasnili na ministrstvu za kulturo, je bil omenjeni montažni objekt kupljen s pogodbo med Centrom sodobnih plesnih umetnosti in Trimo Investment d.d., in sicer 18. novembra 2011. Cena montažnega studia je bila 135.121 evrov, sredstva pa je centru z odločbo zagotovilo ministrstvo za kulturo, medtem ko je CSPU sam izvedel postopek naročila in nakup. Gre za polno opremljen objekt z električnim ogrevanjem, sanitarijami, tuši in garderobo, ki meri 20 metrov v dolžino, devet metrov v širino in štiri metre v višino. Nakupu studia so bili takrat naklonjeni tako v Društvu za sodobni ples Slovenije kot na ministrstvu za kulturo, kjer so na podlagi analiz ugotovili, da je v tistem času samo v Ljubljani primanjkovalo najmanj šest primernih vadbenih prostorov. Kljub temu se studio, ki je po ukinitvi CSPU poleti 2012 prešel v last ministrstva, doslej še ni premaknil s tovarniškega dvorišča.

Prvi vršilec dolžnosti direktorja CSPU Igor Teršar je povedal, da naj bi bil montažni plesni studio v celoti neprofiten, zamišljen pa je bil zlasti kot vadbeni prostor za plesne ustvarjalce. Svojo prvo namestitev naj bi objekt doživel v Mariboru v okviru Evropske prestolnice kulture. Pogajanja za njegovo postavitev na ploščadi nasproti mariborskega kina Union so takrat potekala med predstavnikom CSPU (Teršarja je po razrešitvi nasledil Matjaž Farič), predstavnikom zavoda Maribor 2012 Alešem Štegrom in predstavnicama ministrstva za kulturo Mojco Jan Zoran in Barbaro Koželj Podlogar. Prihod objekta, do katerega nikoli ni prišlo, je sicer spodbudila vodja odrske produkcije pri Plesni izbi Maribor Mojca Kasjak, ki je bila prepričana, da bi takšen mobilni studio v času EPK 2012 v Mariboru potrebovali.

Konkretni predlog je po besedah Kasjakove prišel s strani zavoda Maribor 2012, ki je bil pripravljen tudi sofinancirati stroške prevoza, namestitve in stroške upravljanja. Kot poudarja Kasjakova, je bila spisana tudi tripartitna pogodba, ki pa nato ni bila podpisana. »Zapletati se je začelo, ko smo imeli po treh mesecih zadeve pripravljene in bi se moral postopek za namestitev plesnega studia dejansko začeti. Kadar koli sem zahtevala pojasnila od odgovornih, predvsem tistih na ministrstvu, žal niso bili dosegljivi. Tudi z Matjažem Faričem, ki je kasneje postal direktor CSPU, smo pogovore nadaljevali in iskali rešitve. Nič se ni zgodilo.«

Rešitev še vedno iščejo

Matjaž Farič, ki je vodstvo CSPU prevzel s februarjem 2012, a je zaradi neurejenih razmer pozneje odstopil, meni, da takrat do namestitve ni prišlo zato, ker zavod CSPU v procesu ukinjanja ni imel več zakonitega zastopnika. Na ministrstvu to potrjujejo: »Za časa mandata Teršarja in Fariča še niso bile razčiščene vse tehnične podrobnosti, ki bi omogočale varno in brezhibno namestitev studia. Po odstopu Fariča pa se je začel postopek ukinjanja CSPU, tako da nadaljnji dogovori niso bili več smiselni.«

Za namestitev na ploščadi v središču Maribora naj po Teršarjevih besedah ne bi potrebovali gradbenega dovoljenja, saj bi mobilni studio na občini lahko prijavili kot začasni objekt, toda sodeč po pojasnilih ministrstva naj bi bile prav težave z gradbenim dovoljenjem razlog, da ta objekt še danes stoji na dvorišču proizvajalca: »Od likvidacije CSPU so potekali različni dogovori glede postavitve montažnega studia. Zaradi velikosti kontejnerja je za namestitev potrebno gradbeno dovoljenje, kar dodatno otežuje iskanje lokacije.« Kot so dodali na ministrstvu, pred nakupom kontejnerja iz njim dostopne dokumentacije ni bilo jasno, da bo treba za postavitev dobiti gradbeno dovoljenje. Enako misteriozna je tudi nadaljnja usoda objekta, za katerega ministrstvo »intenzivno išče rešitev«, kot pravijo. »Preverili smo več lokacij v Ljubljani, a za zdaj še nismo našli ustrezne, iščemo pa tudi lokacije zunaj Ljubljane. Dobili smo tudi pobudo za postavitev v Novem mestu,« so razložili. »Za postavitev studia je treba dobiti primerno zemljišče z ravno stabilno podlago, pristanek lastnika, zemljišče pa mora biti tudi ustrezno komunalno opremljeno,« pa pojasnjuje Farič. Po njegovi oceni naj bi stroški vzdrževanja znašali okoli 10.000 evrov na leto.

Infrastrukturni krč vse hujši

Da zgodba o »izgubljenem« mobilnem studiu ni zgolj grotesken birokratski zaplet, priča izjava koreografinje in plesalke Magdalene Reiter: »Pomanjkanje vadbenih prostorov je težava, s katero se sodobnoplesni ustvarjalci vsak dan ukvarjamo že vrsto let.« Razmere so se še zaostrile, odkar gledališča (razen centra Španski borci) plesalcem v primeru, da sama niso producent neke predstave, ne dovolijo vaditi. V Ljubljani predstavljajo rešilno bilko zlasti trije plesni studii na Parmovi, enega ima v najemu KUD Baobab, drugega zavod Vitkar (oba omogočata ugoden najem tudi drugim), tretjega pa daje v najem lastnik neposredno. Farič dodaja, da je večina vadbene infrastrukture v zasebni lasti, enako velja za Mursko Soboto, ki teži k temu, da bi postala drugo slovensko središče sodobnega plesa. Mariborska sodobnoplesna scena je zgoščena okoli Plesne izbe, ki deluje kot društvo v javnem interesu in sodi v vrhunski umetniški program, ki ga z majhnim deležem sofinancira tudi Mestna občina Maribor. Kasjakova poudarja, da jim zaradi tega nikoli ni bilo treba plačevati najemnine, kar pa je zaradi visokih stroškov vzdrževanja in čiščenja prejkone kaplja v morje.

Pogoji za delovanje na področju sodobnega plesa so zatorej daleč od idealnih, potreba po vadbenih prostorih pa se je še zaostrila s porastom števila ustvarjalcev. Montažni objekt ne bi rešil vseh težav, bi pa razbremenil infrastrukturni krč. Magdalena Reiter je jasna: »Iskanje prostora za vaje, nenehno slalomiranje med datumi in preverjanje zasedenosti prostorov povzroča samo še eno negotovost več. To v bistvu pomeni, da koreografi in plesalci za svoje delo preprosto nimamo delovne površine. Biti brez vadbenega prostora je za plesne ustvarjalce podobno, kot je biti informatiku brez računalnika. Svojega dela preprosto nimaš kje opraviti.«