V Sloveniji se, odkar pomnimo, govori o nujnosti čimprejšnje privatizacije, ki da lahko edina državne družbe, prežete s korupcijo, odreši klientelnega kadrovanja in prepreči odtekanje (davkoplačevalskih) milijonov. Za našo politiko čas za prodajo ni bil nikoli pravi: v dobrih časih uspešnih podjetij »ni bilo smiselno« prodajati, v slabih časih pa bi zanje dobili premalo, zato je spet veljalo počakati na dobre. Pred leti se je odločila, da vsaj izboljša njihovo upravljanje in nadzor nad milijardnim premoženjem. Ustanovila je agencijo za upravljanje kapitalskih naložb, ki je odpirala vrata v podjetja svojim interesom, včasih skupaj s politiko, včasih mimo nje. Nato je spisala zakone, ki naj bi vplivnim lobistom priprli vrata v državne družbe, a so jih ti elegantno obšli. Že več kot leto dni prenavlja zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH), ki bo v bližnji prihodnosti upravljal milijardno premoženje države. In dobili smo še en dokaz, da ga politika v resnici ne želi izpustiti iz rok.

Čeprav so na ministrstvu za finance spisali novelo, ki je bila v osnovi dobra in je vključevala pomembne rešitve za izboljšanje upravljanja državnih družb, ta v resnici nikoli ni imela možnosti. Ko se nadnjo spustijo plenilci iz političnih vrst, se začnejo spreminjanje določb, dodajanje izjem in prilagajanje strankarskim interesom, ki še naprej omogočajo ribarjenje v kalnem. Tako se zgodi, da predlog zakona v eni od različic že vključuje rešitve, ki bi razkrile (in odpravile) pijavke v družbah z visokimi denarnimi tokovi, v drugi pa jih iz neznanega razloga nič več. Tudi aktivnim politikom je za zdaj prepovedano članstvo v vodstvenih organih SDH in odvisnih družbah, a ni vrag, da ne bodo našli zakonske luknje.

Še pomnite časov, ko so »neodvisna« vodstva Kada in Soda za direktorje državnih družb kot po tekočem traku imenovala strankarske veljake in njihove tesne podpornike? Namesto obeh skladov in že omenjene AUKN so si politiki zamislili SDH, ki bi omogočil enostavnejše in preglednejše postopke upravljanja premoženja in s tem učinkovitejšo privatizacijo, vendar se je (ponovno) zapletlo. SDH po zaslugi istih politikov po več kot letu dni še vedno ni zaživel, tako da so vmes še naprej po domače upravljali državne družbe.

Dokler politiki in drugi odločevalci ne bodo niti poskušali spoštovati zakonov in etičnih norm, bo v Sloveniji realnost naslednja: z denarjem davkoplačevalcev bomo gradili megalomanske infrastrukturne projekte, pri katerih mrgoli utemeljenih sumov korupcije in katerih vrednost nenadzorovano in strmo raste. Državne železnice in elektrodistribucijska podjetja bodo vlagala na borzo, druge družbe v lasti države pa se bodo brezglavo širile na Balkan in skozi okno metale na stotine milijonov evrov.

Dogajanje v državi na moč spominja na tisto v stečajih propadlih družb. Čeprav vemo, da so jih najprej nekaznovano kradli lastniki in menedžerji, po tem pa še (nekateri) stečajni upravitelji, ukrepanje poteka prepočasi. Veliki stečaji, zaradi katerih so banke na kolenih, bodo kmalu končani, stečajne mase pa prazne. Enako bomo ugotovili, da so državne družbe zaradi slabega vodenja brez vrednosti in z njihovo morebitno prodajo ne moremo pokriti milijardnih obveznosti. Račun bodo morali, tako kot v stečajih, pokriti davkoplačevalci.