Varnost je nekaj, kar danes uporabniki avtomobilov in njihovi proizvajalci jemljejo kot samoumevno. Najvišja ocena na preskusnih trkih, pet varnostnih zvezdic, je že skorajda obvezna, saj tekmeci in posledično kupci že najmanjšo hibo izkoristijo sebi v prid. In del te varnosti je tudi napihljiva blazina, ki v različnih oblikah in namestitvah skrbi za večjo varnost potnikov.
Varnostna blazina je priprava, ki s pomočjo sodobne elektronike, pirotehničnih sredstev in plina varuje potnike v primeru trka, svoje delo pa opravlja že več kot 40 let. Življenje je rešila tisočim udeležencem v prometnih nesrečah, z leti pa je postala zanimiva tudi za tatove. Res je, marsikateri nepridiprav se loti avtomobila, da bi iz njega odstranil varnostno blazino in jo za majhen denar prodal »dobavitelju«. Ta nadomestni del je namreč vse prej kot poceni. A enako dobrodošel, saj velja za nekakšno nadzorovano eksplozijo v vozilu. Le da ta k sreči potnike ščiti.
Oldsmobil tornado izgubil nedolžnost
Začetki razvoja varnostnih blazin so bili za današnja merila osnovni: prvi patent je leta 1953 dobil Nemec Walter Linderer, tri mesece po patentu Američana Johna Hetricka. Razvoja so se v Evropi sicer najbolj resno lotili pri Mercedesu, v njihovih laboratorijih so nekaj let dan za dnem odmevale eksplozije, ki so nastale kot rezultat sproženja varnostne blazine. Pri Mercedesu so bili eni od pionirjev na stari celini, a so bili Američani vseeno malce hitrejši, saj je prvi avtomobil z vgrajeno blazino – oldsmobil tornado – na cesto zapeljal leta 1973.
Pri razvoju smo imeli prste vmes tudi Slovenci, točneje Peter Florjančič, ki je bil s svojimi tedanjimi idejami in zamislimi že takrat pred časom. »Leta 1957 sem veliko bral o nesrečah na Nizozemskem, ko so vozniki zapeljali v kanale z vodo in utonili. To se pogosto dogaja še danes, in tako sem prišel na zamisel, da bi na streho vozila namestil nekakšen balon, ki bi avtomobil držal nad vodo in onemogočal, da bi se avto v vodi obrnil in bi se potniki lažje rešili. Po svoji zamisli sem balone namestil v odbijače, volan in naslonjala sprednjih sedežev za zaščito potnikov na zadnji klopi,« se spominja Peter Florjančič in dodaja, da je imel nemalo težav pri razvoju: »Takrat tehnika ni bila dorasla mojim zamislim, največja težava je bila v ventilih, ki jim ni uspelo prenesti obremenitve, ki nastanejo pri eksplozivni napolnitvi blazine. Preskušal sem sisteme s stisnjenim zrakom, a se je pri tem ventil tako segrel, da ga je dobesedno stopilo. Šele konec sedemdesetih let je bila tehnika dovolj napredna, da so to zamisel lahko udejanjili v praksi. Velike težave so bile tudi s tkanino za varnostne blazine in seveda s sprožilnimi sistemi. V času osnovne zamisli namreč ni bilo elektronike in materialov, ki danes odpirajo vedno večje možnosti uporabe varnostnih blazin.«
Varnostne blazine so z leti postale tako samoumevne kot na primer volan in štiri kolesa, sodobni avtomobili pa danes premorejo najmanj dve zračni blazini, le redki le eno. Trinajst let razvoja je bilo potrebnih, da je bil Mercedesov izdelek – prvič v razredu S – zrel za serijsko proizvodnjo, hkrati pa so predstavili tudi zategovalnik varnostnih pasov, ki je prav tako pomemben dejavnik pri zagotavljanju varnosti in učinkovitem delovanju varnostne blazine. Nemci so razvili tudi sprožilno senzoriko in plinski generator, ki omogočata, da se blazina sproži in napihne v vsega 30 milisekundah. Zgodba zase je bil razvoj ustrezne tkanine za blazino in še sprejemljivih dimenzij, da jim je vse skupaj uspelo stlačiti v volanski obroč.
Tisoči še živijo, a brez blazine ne bi
Da bi varnostna blazina delovala 100-odstotno, so opravili več kot 250 poskusnih trkov in 2500 preskusov na tako imenovanih saneh s testnimi lutkami, testni vozniki pa so prevozili več kot 7 milijonov testnih kilometrov, preden je varnostna blazina dobila zeleno luč za serijsko proizvodnjo, ki je stekla decembra 1980. Že leta 1991 je bilo okoli 28 odstotkov vseh Mercedesovih vozil opremljenih z varnostno blazino, od oktobra 1992 pa sodi v serijsko opremo vseh njihovih vozil.
Prednosti, ki jih imata varnostna blazina in zategovalnik varnostnega pasu (brez njega je blazina celo nevarna, njegova naloga je, da pas obdrži voznikovo ali sovoznikovo telo v sedežu in ga lahko blazina pravilno prestreže), seveda potrjujejo številni podatki: v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je pri močnem čelnem trku in ob uporabi varnostnih pasov 30 odstotkov potnikov v Mercedesovih osebnih vozilih utrpelo smrtne poškodbe, danes pa zaradi množice varnostnih dodatkov ni več primera s tako nevarnimi poškodbami pri čelnem trku. Samo v Nemčiji je varnostna blazina od leta 1990 rešila življenje več kot 3000 udeležencem v prometnih nesrečah.
In kako kaže varnostnim blazinam v prihodnje? Proizvajalci trenutno razvijajo varnostne sisteme, ki se bodo sami prilagajali sprotnim razmeram pri trku in potnikom v avtomobilu. Pri tem lahko precej pomaga sodobna radarska tehnologija, saj jo lahko »povežejo« s tipali za varnostne blazine in tako dosežejo, da neprestano preračunavajo, ali utegne priti do trka. Ko sistem ugotovi, da se trku ni več mogoče izogniti, sproži vse varnostne sisteme v vozilu in varnostne blazine se večstopenjsko sprožijo, še preden do trka sploh pride. Blazine pa se bodo prilagajale tudi velikosti potnikov, njihovi starosti, teži in še čemu, kar bo moral sicer potnik vnaprej vnesti v potovalni računalnik in si bo tako dobesedno nastavil individualno prilagojeno varnost v avtomobilu.
