In prav je tako, čustva izginjajo na vsakem koraku, človek mora nekaj imeti rad in zamižati na eno ali celo obe očesi. Lancia je zahtevala velikokrat obe očesi in še ušesa, a je ponujala tisto, kar mnoge znamke niso: nekaj več. Ponašala se je z nadvse bogato zgodovino, uspehi na dirkaških področjih, njena delta recimo je pisala zgodovino relijev, takšni in drugačni modeli so znali biti drugačni. Prodaja nikoli ni dosegala nekih gromozanskih številk, ker to tudi ni bilo njeno poslanstvo. Njeni avtomobili so bili za tiste, ki so na štirikolesnike gledali malce drugače – sami bi sebi mogoče rekli »poznavalci«, drugi spet, ki vedno in povsod igrajo na varno karto, bi jim rekli »čudaki«. A brez poznavalcev in niti brez čudakov ne gre. Svet avtomobilizma bo revnejši za znamko, ki so jo žal odgovorni pustili umirati na obroke.

Pod okrilje Fiata je prišla že leta 1969, a zadnji krizni časi so pustili svoj pečat. Če so leta 1998 izdelali še 175.000 vozil, so jih lani le še 71.000. In največje svetoskrunstvo so si privoščili ravno v zadnjih časih, ko so nekatere »ameriške« avtomobile enostavno preoblekli v lancie. Recept, ki je naježil kožo ljubiteljem znamke, se očitno ni izšel. A brez skrbi, mogoče se bodo od nekod pojavili kakšni Kitajci in odkupili ime ter znamko spet obudili k življenju. Če bo ta enaka, kot je bila do zdaj, pa je drugo vprašanje. Vincenzo Lancia se verjetno že zdaj obrača v grobu.