Upravno sodišče je razsodilo, da mora državni izpitni center prosilcu posredovati fotokopijo dokumenta: seznam šol pod zaporednimi številkami od 1 do 81, objavljen v Letnem poročilu – splošna matura 2011, iz katerega so razvidni podatki o številu dijakov na maturi. V obrazložitvi sodbe je navedeno, da gre za preglednico in ne za razvrščanje šol, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti rezultate mature ali druge kazalce kakovosti posamezne šole. Posredovanje podatka, katera šola iz preglednice je umeščena pod posamezno številko, po obrazložitvi upravnega sodišča ne omogoča razvrščanja šol, kar bi bilo sicer v nasprotju z določbo 18.a člena zakona o maturi (ZMat). Informacijska pooblaščenka v obrazložitvi predhodne odločbe navaja tudi, da je po 18.a členu zakona o maturi razvrščanje šol za državni izpitni center prepovedano, zato državni izpitni center tudi v prihodnje javnosti ne sme posredovati statističnih podatkov o rezultatih mature po posameznih šolah, kjer bi šole razvrščali po uspešnosti na maturi.
Ker je informacijska pooblaščenka že spomladi leta 2006 odločila, da se novinarki časopisa Dnevnik posredujejo podatki o identiteti šol v povezavi z dosežki njihovih dijakov na maturi, je minister, pristojen za šolstvo, v naslednjih mesecih v noveli zakona o maturi predlagal nov člen, v katerem je zdaj zapisano, da:
kakovost mature ugotavljajo in zagotavljajo šole in pristojni organi, v skladu s tem zakonom,
se podatkov iz letne analize o kakovosti mature ne sme uporabljati za razvrščanje šol in
se letna analiza objavi v vsakoletnem maturitetnem poročilu.
Zanimivo je, da je vlada predlagala, državni zbor pa v predhodnih mesecih istega leta 2006 sprejel tudi zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o maturi je bil torej sprejet nekaj mesecev kasneje. Glede na kronologijo dogodkov s(m)o šolniki, novinarji in druga zainteresirana javnost oziroma ne-pravniki razumeli, da je objava podatkov o rezultatih mature po posameznih šolah v Sloveniji prepovedana. To razumevanje je veljalo do konca leta 2013, ko je upravno sodišče pritrdilo drugačnemu razumevanju prosilca in državnega organa – informacijski pooblaščenki. Slednja je na podlagi dveh zakonov (ZUP in ZDIJZ) iz leta 2006, sprejetih malo pred novelo zakona o maturi, odločila, da zakon o maturi ne more biti razlog za zavrnitev dostopa do maturitetnih podatkov po šolah.
Neusklajeni zakoni in umetniška svoboda
Na ministrstvih pripravljajo zakone, zakonodajno-pravne službe ugotavljajo možna navzkrižja v njih, poslanci jih sprejemajo… Ko pa zaradi pričakovanih nedorečenosti nastopijo spori, pravniki ministrstev in javnih zavodov, državnih organov ter sodišč, vsi plačani iz javnih sredstev, razčiščujejo, kaj je s temi tremi zakoni mislil zakonodajalec. Še posebej znotraj javnega sektorja to ne bi smel biti normalen oziroma ustaljen način dela. Učinkovito, korektno do vseh zainteresiranih in tudi ceneje bi bilo, če bi že v začetku zakonodajnega postopka predlagatelj in zakonodajalec enoznačno izrazila svoje stališče in odgovorila na že takrat odprta vprašanja. V opisanem primeru se je vprašanje, ali so lahko podatki o rezultatih mature po posameznih šolah prosto dostopni javnosti, jasno zastavilo že leta 2006, ko so se sprejemali zakon o upravnem postopku, zakon o dostopu do informacij javnega značaja ter zakon o maturi. Taka pravna država ne zagotavlja stabilne pravne varnosti in koristi, ampak prinaša samo negotovost in težave. Če bi se ljudje obnašali tako neusklajeno in zbegano, kot delujejo zakonodajne pravne službe, državni organi in pravosodna telesa, bi jih najbrž razglasili za opravilno nesposobne.
Kakšno je stanje po sedmih letih od sprejetja že omenjenih zakonov? Po zadnjem letu in pol pravdanja okoli preglednice, objavljene v Letnem poročilu za leto 2011, je bila decembra izdana pravnomočna sodba. Upravno sodišče v njeni obrazložitvi navaja, da gre za preglednico, kjer ne gre za razvrščanje šol, »na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti rezultate mature ali druge kazalce kakovosti posamezne šole« in da »posredovanje podatka, katera šola iz preglednice je umeščena pod posamezno številko, ne omogoča razvrščanja šol, kar bi bilo v nasprotju z določbo 18.a člena zakona o maturi«. Po citirani obrazložitvi sodbe pa ena stranka v postopku – informacijska pooblaščenka – na svoji spletni strani z datumom 19.12.2013 javnosti sporoča, »da morajo biti statistični podatki o rezultatih mature po posameznih srednjih šolah javno dostopni«. Pa naj razume, kdor more! V Sloveniji je za maturante obvezno tudi »preverjanje razumevanja neumetnostnega besedila«. Vprašanje je, kako bi odrasli opravili zrelostni izpit iz »razumevanja neumetnostnega besedila« pri takšnem zapisu in interpretaciji sodbe. Ali pa gre v pravu za izrazito umetniško besedilo in umetniško svobodo pri razumevanju le-tega? Od mladih pred zrelostnim izpitom očitno zahtevamo nekaj, česar mnogim odraslim/pravnikom ni (več) treba znati/razumeti.
Neoliberalizem v šolstvu
Največjo težavo v obrazložitvah in odločitvah informacijske pooblaščenke in upravnega sodišča vidim v tem, da odločitve s področja šolstva, ki temeljijo na odločitvah pristojnih strokovnih teles in predpisih s področja šolstva (zakon o maturi, predlog »metodologije«, ki sta jo sprejeli obe krovni državni maturitetni komisiji, sklep o metodologiji za pripravo analize kakovosti mature po posameznih šolah, letna analiza kakovosti mature po posameznih šolah, ki jo je pripravil državni izpitni center) »povozijo« (u)pravne interpretacije posameznega prosilca in informacijske pooblaščenke, ki se sklicujeta na predpise z nekega drugega ne-specialnega, ne-šolskega področja. Že desetletja se področje šolstva v Sloveniji bojuje z vdorom in prevlado (u)pravnih postopkov na eminentno strokovnem področju vzgoje in izobraževanja (lege artis). Odločitev informacijske pooblaščenke in upravnega sodišča v navedenem primeru je še en prispevek k zmanjševanju vloge in pomena pedagoške stroke v slovenski družbi. Slovensko šolstvo namesto učiteljev vse bolj vodijo (u)pravniki.
Prav zadnja leta so v Sloveniji in v državah zahodne demokracije izrazito vidne zmote poenostavljenega ekonomskega liberalizma, po katerem bo »nevidna roka« proste izbire v tržnem gospodarstvu nadzirala procese in bo zasledovanje sebičnih zasebnih interesov posameznikov privedlo družbo do skupnega dobrega. Prepričanje »laissez-faire« ekonomistov, da naj se vlada in stroka čim manj vmešavata in prepustita odločitve prostemu trgu, je gospodarstvo in celotno družbo pripeljalo do velike krize. Žal omenjena sodba upravnega sodišča tudi na področju šolstva vsiljuje stališča posameznikov in informacijske pooblaščenke (tudi v drugih odločbah s tega področja), da naj bi do kakovostnega šolstva prišli z vzgojno-izobraževalnim liberalizmom in prostim dostopom do informacij javnega značaja. Ali bo res s čim manj vmešavanja stroke, regulacije ministrstva in šolske zakonodaje ter z zasledovanjem zasebnih interesov posameznih staršev in laične javnosti »nevidna roka« vzgojno-izobraževalnega trga nadzirala in zagotavljala kakovost vzgoje in izobraževanja v naših šolah, v dobro vseh naših otrok in mladine? Vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov, tako v družinskem okolju kot v šolah, ni družbena dejavnost, ki bi jo preprosto prepustili tekmovanju posameznikov s sebičnimi interesi in »nevidni roki« liberalnega trgovanja z vzgojo in znanjem.
Dansko najbrž še tako kritični posamezniki težko uvrstijo med avtoritarne in nazadnjaške države, kjer dostop do informacij javnega značaja omejuje kakovostno šolstvo in zavira razvoj družbe in demokracije. Ko so na Danskem v šole uvajali nacionalno testiranje, so ob poznavanju strokovne kritike iz ZDA in Velike Britanije, od koder je poznano razvrščanje šol kot športnih klubov v ligaških tekmovanjih (league tables), sprožili o tem problemu široko in argumentirano razpravo (Wandell, 2013). Danska podatkov o rezultatih državnih izpitov po šolah javno ne objavlja, ker šolski zakoni te podatke opredeljujejo kot zaupne. Danci so to dosegli v odprti, široki in argumentirani razpravi, ki se je zaključila s široko koalicijo v parlamentu in sprejetjem nedvoumne šolske zakonodaje. Danska tudi ni edina razvita država, kjer se, za razliko od Slovenije, po nekaj letih od sprejetja šolske zakonodaje ne zgodi, da premeteni prosilec, ki se s šolskim zakonom in zapisom v njem ne strinja, sproži (u)pravne postopke, ki jih podpre državni organ – informacijski pooblaščenec, in sodišče odloči diametralno nasprotno, kot je zapisano v šolski zakonodaji.
(Ne)objavljanje podatkov o dosežkih šol pri zunanjih izpitih imajo v različnih demokratičnih državah rešeno na različne načine. Ključno je, da o tem ob odprti in argumentirani razpravi vseh akterjev, tudi staršev in laične javnosti, odloča pedagoška stroka in se rešitve usmerjajo s predpisi s področja šolstva. Ne pa, da o eminentnem strokovnem vprašanju (lege artis) s področja vzgoje in izobraževanja v Sloveniji (ponovno) prevladajo splošni upravni predpisi.
Dr. Darko Zupanc je direktor Državnega izpitnega centra.