O položaju Slovenije v vesolju sta v veljavi dve nasprotujoči si znanstveni teoriji.
Prva pravi, da je Slovenija ravna, na morju plavajoča plošča. Sama potuje skozi divje vode, ki na robovih znanega sveta padajo v globino. Otoška država zato živi v stanju stalne zaskrbljenosti pred skorajšnjim propadom. V skladu z novejšimi spoznanji se tudi ves čas vrti okoli same sebe. Po dolgoletnih laboratorijskih raziskavah bližnjega vesolja je domača znanost prišla do sklepa, da razen ravne plošče v do sedaj odkritem svetu ne obstaja nič drugega, kar bi lahko vplivalo na delovanje samostojnega plavajočega otoka. Zato tudi ni nobene potrebe, da bi geografski fenomen vplival na karkoli. Zaradi izoliranosti imajo prebivalci občutek, da se vse skupaj neizogibno potaplja.
Druga teorija navaja dokaze, da država sploh ni samostojen organizem, ampak je organski del veliko večjega parazitskega bitja, ki je hkrati velika imperialna struktura in aglomerat različnih živih organizmov. V njem ne more sama sprejeti nobene odločitve o velikem organizmu, dokler se drugi organi ne uskladijo med seboj in posredujejo natančnih navodil za postopanje. Veliko število organov postopek usklajevanja podaljša čez vse razumne meje, zato je v nenehnem stanju pripravljenosti, kar pri njenih prebivalcih povečuje anksioznost. Medsebojna povezanost je manjši biološki čudež. Čeprav država sodeluje v vseh organih procesa odločanja, običajno postopa, kot da je odločitev sprejeta zunaj nje, nekje v praznem prostoru pod nadzorom tujih organizmov. Iz tega je izpeljala sklep, da je sredi te tesno povezane gneče sama in samozadostna. V tem prepričanju se najbolje počuti, ker ji omogoča inertnost v zmrznjenem vesolju.
V zadnjih tednih sta obe teoriji zašli v krizo. Skromen empirični eksperiment z vodo je najprej pokazal, da je plavajoča plošča del veliko večjega sveta, ki je zelo blizu in ni tako zelo sovražen, kot bi se na prvi pogled zdelo. Potem pa se je na veliko presenečenje strokovnjakov pokazalo, da je tudi v parazitskem organizmu, katerega del je država, mogoče z lahkoto na hitro sprejemati lastne odločitve o svetu brez usklajevanja in soglasij. Propaganda, da je organizem sestavljen iz svobodnih subjektov, ki lahko z nekaj dobre volje in božje pomoči delujejo v skladu z lastnimi interesi, se je izkazala za resnično.
Kako se je to zgodilo? S ponovitvijo eksperimenta iz leta 1492. Na pobudo Uroša Škerla Krambergerja je iz pristanišča Koper v neznano izplula raziskovalna vojaška ladja Triglav. Namenila se je v južna morja pod Sicilijo, da bi sodelovala v operaciji italijanske mornarice Mare nostrum. Govori se, da se je v teh morjih v zadnjih desetih letih utopilo vsaj dvajset tisoč beguncev iz Afrike, Sirije, Iraka, Irana in Pakistana.
Ladja je odplula v nasprotju z obema teorijama slovenske zunanje politike. Ravna na morju plavajoča plošča nima nič z ljudmi, ki se utapljajo pred tujo obalo, kot majhen del velikega imperialnega organizma pa tudi ni mogla sama nič narediti in je bolje, da počaka na oblikovanje skupne politike.
Evropska unija Sredozemsko morje obravnava kot lokalno morje mediteranskih držav. Brez razvidne skupne politike do migrantov je ustvarila konsenz, da je Sredozemlje filter, ki uspešno zaustavlja tok beguncev z juga proti severu. Kar umre, se potopi ali pobere in krščansko pokoplje. Kar pride skozi živo, pobere italijanska mornarica, prepelje na obalo, država zamiži na eno oko in spusti proti severnim državam, kjer naj se vsak znajde, kakor ve in zna. Lampedusa in Sicilija delujeta kot anarhični Ellis Island, le da institucije Evropske unije s tem nimajo nič. Zato z italijansko mornarico do Triglava ni sodelovala nobena druga evropska ladja.
Prihod slovenskega patruljnega čolna v mornariško oporišče Augusta je bil samostojna odločitev Slovenije, v nasprotju z navadami in politikami vseh drugih evropskih držav. Temeljil je na preprosti ugotovitvi, da je sosednja država v resnih težavah in potrebuje skupno evropsko politiko do migrantov. Zidovi, električne ograje in napoved vojne vsakomur, ki jih prepleza, ne vzbujajo vtisa zunanje politike. Patruljiranje ob italijanski obali pa je zunanjo politiko ustvarilo. Vzdušje zatrte agresivnosti, ki določa razmerja med Italijo in Slovenijo, se je za hip raztalilo in nakazalo možnost odnosov, kjer pristanišča, železnice in počitniške hišice niso zgolj razlogi za splošno mobilizacijo. Ko bo Italija čez pol leta kot predsedujoča EU migrante postavila v središče evropske politike, lahko slovenska diplomacija nastopi kot sogovornik z izkušnjami na visokih morjih. Prvega februarja Triglav odpluje nazaj proti Kopru. Na obali mora ladjo čakati zunanji minister.
Z malo domišljije je mogoče ustvarjati evropsko politiko prav na področjih, kjer v EU ni konsenza. V tem odprtem polju je zunanja politika kot supermarket. Konsenza ni o Siriji, Turčiji, Egiptu, Ukrajini in celem seznamu delikatnih problemov. Z nekaj domišljije je država igralec.
Kaj s tem pridobimo? Razen vsega sveta skoraj nič.