Čudovita gneča v boju za oblast

Mi smo 29 odstotkov

Occupy Mall Street, »zasedba ulice nakupov«, se po vzoru protestov proti manipulacijam središča globalnega finančnega kapitala na newyorškem Wall Streetu glasi eno izmed zafrkljivih poimenovanj protivladnega ljudskega protesta, ki že več kot mesec dni paralizira središče Bangkoka.

Vodja protestnikov, opozicijski politik in gumarski baron z juga Tajske Sutep Thagsuban, razvpit predvsem kot bivši podpredsednik v prehodni vladi, ki jo je po udaru leta 2006 nastavila vojaška hunta, je ob priliki izjavil, kako koristna je lokacija protestov v bližini nakupovalnih središč, ki večini udeležencev – nedvomno pripadnikov tajskega srednjega sloja – omogoča, da si v katerem izmed bližnjih Starbucksovih obratov privoščijo krepčilni »latte«.

Mitingaška ponudba stojničnih specialitet, po katerih slovi tajska prestolnica, je bila sicer vrhunska. Organizirane so bile številne menze, ki so delile okusne obroke, pred katerimi so se vile dolge vrste zastonjkarjev. Ponekod je bila na delu tudi katera izmed prostovoljnih civilnodružbenih sekcij gospodinj, ki so obiskovalce razvajale z dobrotami, kot je domači kokosov sladoled ali hrustljave bananine palačinke.

Med pisano množico obiskovalcev, v kateri ni manjkalo tujih turistov, sta med vsakovrstnimi posebneži po značaju izstopali dve skupini. Snobovsko nališpane pripadnice in pripadniki premožnejšega meščanskega sloja ter temnopolti ljudje rustikalnega videza, revnejša sekcija prebivalstva z ruralnega juga.

Vse protestnike na mitingih v središču Bangkoka pa je družila ista strast. Kadarkoli je bilo v razgretih govorih z mitingaških odrov zaslišati osovraženi imeni Taksina ali Jingluk Šinavatra – z vojaškim udarom leta 2006 odstavljenega in zaradi obsodbe korupcije v tujino prebeglega bivšega premierja ter njegove mlajše sestre, ki vodi sedanjo vlado – so se oglasili huronski žvižgi iz protestniških piščalk, zaščitnega znaka in nujnega rekvizita slehernega »okupatorja«.

»We are the 29%«, »mi smo 29 odstotkov«, se je, namesto znanih 99 odstotkov, glasilo še eno posmehljivo ime, ki je domiselno ponazarjalo problematiko pričujočega protestniškega gibanja.

Protivladni protestniki v tajski prestolnici so v resnici preoblečeno Gibanje rumenih majic, ki je v preteklosti že hromilo tajsko prestolnico, danes pa se je, da bi se mu pridružilo čim več privržencev, odelo v barve tajske trobojnice. V ozadju »ljudskega gibanja« so predstavniki politične manjšine, ki je bila poražena na petih zaporednih demokratičnih volitvah.

Strah pred novim kraljem

Taksin Šinavatra, po mnenju protestnikov izključni krivec za vse tegobe v tajski družbi, je namreč na svojo stran pridobil večino tajske populacije, zlasti ruralno prebivalstvo s severa in severovzhoda države. Kmetom je zagotovil radodarne odkupne cene riža ter za simbolično zavarovalno premijo manj od enega evra, o čemer so deprivilegirani sloji dotlej lahko le sanjali, omogočil splošno zdravstveno oskrbo slehernega državljana. Kmetom brez zemlje je delil celo grunte...

Potem ko je sodišče prepovedalo dve stranki, ki sta zastopali Taksinovo politiko, in z absurdnim izgovorom lustriralo njegovega naslednika, ker je kot premier sodeloval v televizijskem kuharskem šovu, za kar je prejel baje po zakonu prepovedan simbolični honorar, je bil na zadnjih volitvah zmagovit že tretji »Taksinov klon«, stranka Pua Thai.

Povod za začetek sedanjih protestov je bil poskus Taksinove amnestije, ki jo je skupaj s pomilostitvijo krivcev za pogrom nad enaindevetdesetimi protestniki leta 2010 – takrat je šlo za rumenemu nasprotno Gibanje rdečih majic, ki je v prestolnici organiziralo proteste v podporo strmoglavljenemu Taksinu – predlagala vlada njegove sestre Jingluk. Opozicijska Demokratska stranka je gladko zavrnila ponudbo, ki je bila ugodna tudi za nekatere politike iz njenih vrst. Sutep, vodja sedanjih protestov, je kot podpredsednik tedanje prehodne vlade denimo eden izmed glavnih osumljencev za izdajo povelja, na podlagi katerega je vojska proti takratnim demonstrantom uporabila smrtonosno silo.

Omrežja starih rojalističnih, napol fevdalnih elit, ki zaradi vzpona Taksinove politike v tajski družbi počasi, a zanesljivo izgubljajo tla pod nogami, je ob morebitni vrnitvi zloglasnega bivšega premierja zgrabila panika. Taksina, ki naj bi po mnenju opozicije iz tujine vlekel vse niti tajske vladajoče politike, njegovi najbolj fanatični nasprotniki, sicer pa častilci tajske monarhije, obtožujejo celo, da želi zasesti prestol in na njem zamenjati dinastijo Čakri, ki ji pripada danes ostareli in bolehni monarh Pumipon Adunjadet.

Strah pred vzpostavitvijo nove, metaforične dinastije »Šin«, ki je botroval zavrnitvi spravljivega vladnega predloga amnestije na obeh straneh in državo pahnil v novo politično krizo, se na prvi pogled zdi neracionalen. Vlada premierke Jingluk je zaradi bojkota demokratov razpustila parlament in razpisala nove volitve, kar je voda na mlin zmagovitemu glasovalnemu stroju Taksinovih podpornikov – če ne bi na strani trenutnih protestnikov stala najmočnejša sila v državi, tajska kraljeva armada, ki je v prvi vrsti podložna kralju in ustavi, civilni nadzor nad njo, za kar bi morala biti pristojna demokratično izvoljena vlada, pa je precejšnja utopija. Vojska ima v tajski družbi enormen vpliv, pripadniki starih elit, ki jih v tajski politiki zastopa Demokratska stranka, pa so ljudje iz družin visokih vojaških častnikov in tradicionalnih klanov, povezanih z monarhičnimi strukturami.

»Kar so si z dolgotrajno okupacijo prestolnice privoščili demonstranti, je v normalni državi povsem neizvedljivo,« je prepričan mladi profesor filozofije na univerzi Čulalongkorn v Bangkoku Prač Pančakunatorn. »Njihov edini cilj je sprovocirati odziv represivnih organov demokratično izvoljene oblasti, da bi zanetili ulične spopade velikih razsežnosti in vojski priskrbeli povod za naslednjega v seriji državnih udarov,« je prepričan.

Mimo ljudi, I.

Ena izmed takšnih fars se je dogajala na predčasnih volitvah, ki so bile na sporedu prejšnjo nedeljo. Protestniki so blokirali volilna mesta in s fizičnimi napadi na volilce preprečili glasovanje. »Videla sem starko, ki je s spoštljivimi prošnjami nagovarjala protestnike, naj ji omogočijo dostop do volilne skrinjice,« je razlagala Fai Lamubol, novinarka tajske televizije Voice TV. »Razjarjena sodrga jo je ob vzklikanju najvulgarnejših žaljivk zgrabila za lase in oklofutala,« je opisala pretresljivi dogodek.

Policija je, da bi se izognila večjim izgredom, kar je zaradi možnosti vojaškega udara del samoohranitvene politike vlade Jingluk Šinavatra, stala ob strani. Da bi posredovala vojska in pred demonstranti zaščitila najpomembnejšo institucijo pregovorne vladavine ljudstva, seveda ni bilo govora. »Najprej reforme, potem volitve,« se glasi slogan Ljudskega komiteja za demokratične reforme (People's Democratic Reform Comitee, PDRC), kar je tudi uradni naziv protestniškega gibanja. PDRC se zavzema za ustanovitev telesa, ki bi nadzoroval proces reform, po katerih šele naj bi bilo mogoče izvesti poštene demokratične volitve.

»V svojih razlagah tega komiteja pa so precej nejasni,« je pojasnjeval Prač. »Sestavljen naj bi bil iz uglednih posameznikov in predstavnikov tajskih poklicnih združenj, a zadnja obstajajo le v bolj sofisticiranih dejavnostih, kar pomeni, da bi večina prebivalstva, ki pripada revnejšemu sloju, ostala nezastopana. Ni treba biti jasnoviden, da bi v ozadju zahteve PDRC spregledali načrt manipulacije volilnega sistema, ki naj zagotovi prevlado manjšine nad večino in poraz Taksinove stranke na volitvah,« je bil prepričan. »Največji problem tajske demokracije so razni neizvoljeni komiteji, ki na položaje postavljajo ustavne in vrhovne sodnike ter polovico članov zgornjega doma tajskega parlamenta. Člane teh komitejev imenujejo spet druga, podobna nedemokratična telesa, veriga pa v končni fazi vodi k svetovalcem kraljeve palače, kar pomeni, da gre pri vsem skupaj za začarani krog samovolje pripadnikov tradicionalnih elit, ki svoje načrte na koncu vedno uresničijo s pomočjo sodnega ali vojaškega puča,« je zaključil na Cambridgeu šolani predavatelj z najprestižnejše tajske univerze.

Z njim pa se očitno ni strinjala večina zaposlenih na njegovem oddelku »Arts Chula«. Na prizorišču mitinga blizu križišča Ratčaprasong sem opazil njihove stojnice in plesno propagando proti »taksinokraciji«, njihovi predstavniki pa so na odru uprizarjali vaje iz protivladne retorike, ki je kajpada požela množične ovacije zbranih protestnikov. »Taksin se priklanja interesom globalnega finančnega kapitala. Neoliberalne programe privatizacije državnih podjetij, ki uničujejo temelje tajske suverenosti, izrablja za osebno okoriščanje in podkupnine znotraj svojega političnega omrežja. Zadolževanje države je pod Taksinom preseglo vse meje. Taksinove volilne zmage pa so zgolj posledica populizma in množičnega kupovanja glasov,« mi je zaupala asistentka na oddelku za angleščino univerze Čulalongkorn, gospa Patama Atanato.

Z lahkoto sem razumel njene razloge za neodobravanje »taksinokracije«, toda tajska država ni bila nič manj v primežu globalnih finančnih institucij in njihovih zahtev po privatizaciji, ko je bila na oblasti Demokratska stranka, ki so jo prav tako pretresali številni korupcijski škandali, kupovanje glasov pa je v teh krajih tako in tako splošno razširjena praksa.

Mimo ljudi, II.

Taksin ima na vesti hude grehe še iz časov, ko je bil v sedlu tajske vlade. Zunajsodni poboji domnevnih prekupčevalcev z mamili, v katerih je po nekaterih ocenah umrlo dva tisoč ljudi, naj bi obenem služili za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Njegova politika trde roke je zakuhala pokole nad uporno islamsko manjšino na jugu Tajske, kar je povzročilo njeno nadaljnjo odtujitev od tajske države. Taksin je odobril tudi napotitev pripadnikov tajske vojske na pomoč ameriškim vojakom v Iraku in ponudil tajsko ozemlje za potrebe tajnih Cijinih programov ugrabitev terorističnih osumljencev. Kaj bi lahko šele rekli za tradicionalne tajske elite, ki jih zaznamujejo desetletja tesnega zavezništva z ameriškim vojaškim industrijskim kompleksom in krvavo zatrtje gibanja aktivistov in gverilcev tajske komunistične partije v času hladne vojne.

ZDA imajo, tako kot v večini sveta, nedvomno v žepu obe strani na tajskem strankarskem zemljevidu, politično polarizacijo pa, kot smo že navajeni, spretno izrabljajo za uresničevanje lastnih strateških interesov. Če bi na tehtnico možne odprodaje dosedanje tajske lojalnosti interesom zahoda postavili stare monarhistične in nove taksinomične elite, pa bi po vsej logiki lahko zaključili, da bi posel z vznikajočo velesilo Kitajsko kot spreten poslovnež bržkone prej sklenil Taksin kot pa tajski ultranacionalisti iz vrst rojalistov.

Večini tajske populacije je v minulih letih s tal uspelo pobrati nekaj drobtinic, ki so padle s Taksinove mize, najbrž predvsem zato, ker prej niso dobili ničesar in je bila to cena, ki jo je moral bivši policist in telekomunikacijski tajkun Taksin žrtvovati za svoj vzpon na tajski politični prestol. Ljudje rustikalnega videza z juga države niso imeli te sreče. Tradicionalno so lojalni Demokratski stranki, ki deluje po fevdalnem principu podložnosti prebivalcev lokalnim veljakom. Vsi, s katerimi sem govoril, so bili tako ali drugače povezani z gumarskim poslom in kajpada zvesti vodji protestnikov, gumarskemu baronu Sutepu Thagsubanu. Pritoževali so se zaradi nizkih odkupnih cen njihovega pridelka, kajti Taksin se je baje zaobljubil, da bo nalašč zanemarjal province, ki mu odtegujejo volilno podporo. Organizatorji protestov pa jim niso povrnili niti stroškov prevoza, čeprav naj bi celoten šov »Ugasnitve Bangkoka« financiralo prek tristo podjetij, denar pa naj bi večinoma prihajal ne iz notranjosti pleksi škatel, pač pa kar naravnost iz kraljeve zakladnice.

V ozadju boja med staro in novo elito, ki se kaže v politični razklanosti tajskega naroda, očitno ni bistvena geografska delitev, pač pa razredni boj. Obe strani za sebične politične cilje s pridom razdvajata revnejši sloj in izkoriščata ljudske množice. Tajsko državo v prihodnosti čakajo težki časi politične razklanosti. Scenarij pomiritve med obema taboroma se zdi povsem neizvedljiva naloga. Bolj notranje razdeljena kot kdajkoli prej je tudi vojska, kjer naj bi bila medgeneracijska in strukturna nasprotja vzrok ostrih rivalstev. Prav to naj bi bil eden izmed glavnih razlogov, da vojska v sedanji politični krizi še ni posredovala. Sem spada tudi anekdota o zatrapanem vrhovnem poveljniku tajske kraljeve armade. Na nedavnih javnih vajah v petju karaok naj bi general Prajut Čan-oča najlepšo pesem posvetil čedni in mladi Jingluk Šinavatra.

Na Tajskem vsi z napetostjo pričakujejo, kaj se bo zgodilo na nedeljskih demokratičnih volitvah, ki so izvrstna priložnost za vznik nemirov večjih razsežnosti, ob katerih se vojska ne bi mogla več držati ob strani. Protestniki so se zakleli, da ne bodo odnehali. Če na ulice tajske prestolnice ne bodo zapeljali tanki, pa čakajo prebivalce Bangkoka še dolgi tedni odprtega sejmišča in urbanih piknikov na najprometnejših mestnih križiščih: »Čudovita je ta gneča!«