Kakšnega ministra potrebujemo?

Sam sem uslužbenec ministrstva za zdravje, skratka birokrat, in po mnenju neke povprečne večine parazit, ki živim na račun tistih, ki morajo za to delati. Kako je urejeno naše delovanje, sem že pisal, kako se pri tem počutimo, pa tudi. Doslej sem zdržal pod šestimi ministri in čakamo na sedmega. Pa so bili precej različne sorte, od tipičnega profesorja do človeka, ki je prišel iz prakse, potem nekoga, ki je zdravstvo videl le od daleč, na svojo srečo. Nato je prišel poslovnež obnovit svoje pol-privatne pogodbe. In potem spet dva iz medicinske stroke, ki sta bolj ali manj uspešno vodila ministrstvo, ali pa je bilo ravno obratno. Koristi od njih ni bilo, in upam, da tudi škode ne. Sem se pa medtem prepričal, da za ministra za določeno področje ni nujno, da je iz iste stroke, če naj bo uspešen. In tudi če je bolj kapitalistično usmerjen, to ne pomeni jamstva za uspeh. Torej, kakšnega človeka potrebujemo?

Prvo, kar je, da je prizemljen in odločen človek. To pomeni, da ima občutek za ljudi, za vodenje, za vsakodnevne probleme, in da je sposoben ustvariti ekipo, ki ji bo zaupal. Drugo pravilo je, da se nič drastično ne menja. Ljudje, ki so strokovno usposobljeni, in teh je precej, morajo delati tisto, kar znajo in v čemer so preizkušeni. Stalne menjave na vseh področjih in organizacijskih enotah zavirajo delo. Potem je tu problem izkušenj in poznavanja državne uprave. Nekateri hodijo na ministrstvo zdravit svoje dolgoletne travme, drugi, ki izpadejo smešno, pravijo, da moramo takoj nekaj konkretnega storiti, tako praktično čez noč. Odgovarjam jim, da preko noči lahko tašči crkne mačka ali pa si na poledenelem pločniku zlomimo nogo. Gledajo me, kot da sem neresen, jaz pa njih z enakim odtenkom. Prepričan sem, da je potrebno vsaj leto dni, preden se kdorkoli od nas vsaj malo seznani z delom v javni upravi, njenimi statvami in pastmi.

In potem je tu še najbolj škodljiv element kadrovanja. To je politični ključ. Kaj bi o tem modrovali, saj je jasno, da so nekateri sposobni prav za vse in nujno potrebni vsepovsod. S tem proizvedejo ravno nasprotni učinek kot stroka. Vsem dajo vedeti, da je čisto vseeno, kdo je minister, in kar je še pomembneje, da je čisto vseeno, ali minister sploh obstaja ali pa smo brez, kar tudi ni tako slabo. Trenutno ves novinarski ceh poudarja, da naše ministrstvo za zdravje potrebuje človeka, ki se dobro spozna na javna naročila. Res je, da se okoli tega problema nabirajo sesalci vseh vrst, in jasno je, da na tak način v vseh porah zdravstva odteka denar v privatne, nikoli ugotovljene žepe, vendar sta vsaj po mnenju ljudi, ki delamo v hiši, na prvem mestu zdravstvena politika in sistem, ki bo omogočil čim več ljudem strokovno in človeško obravnavo.

To pa visoke politike ne zanima. Ministri se nasmihajo in so polni nekakšnih dobrih namer, vzvišeni nad vsakodnevnimi težavami ljudi in skupin, ki potrebujejo drugačno obravnavo. To, da med Romi narašča število obolelih za TBC, nikogar ne zanima. Brezdomci še manj, da o invalidih ne govorimo posebej. Tudi ljudje, ki imajo težave v duševnem zdravju, nas zanimajo le na deklarativni ravni, saj že ves čas pišemo zakone in nacionalne programe. Če nam svojci povedo svoje pripombe, jim rečemo, da je treba gledati na te probleme strateško. No, tako se je pred dvema ali tremi leti ukinil sektor za zdravstveno varstvo ogroženih skupin prebivalstva. Pa nič, komurkoli razložimo negativne učinke neobstoja sektorja, dobimo odgovor, da to ni prioriteta. Za hospic ni denarja, ob tem pa se zdravniki prerekajo med seboj za prestiž in privilegije.

Opaziti pa je še neko paralelo v tem dogajanju. Sedaj, ko se naši otroški kirurgi želijo otresti izraelskega zdravnika, se jim zdi potrebno, da se otresejo tudi tistih, ki so z njim dobro sodelovali. Ali bodo otroci imeli dobro strokovno oskrbo ali ne, jih zanima le pred novinarji, drugače pa jim je mar le lasten ego. Ko se zdravniki pritožujejo, kako so plačani zunaj njihovi kolegi, se včasih zamislim nad tem, da bi morala tujina njihove vrhunske sposobnosti bolj ceniti in jih vabiti k sebi, pa nič od tega.

Tudi pri nas na ministrstvu za zdravje je tako, da s tistim, ki pade, pometemo tudi vse njegove najtesnejše sodelavce. Pride nov direktor direktorata in seveda nima pojma o tem, kaj sploh je osnova njegovega dela, in kot slon v trgovini s porcelanom caplja in lomasti od naloge do naloge. Zganja nezaupanje, tako da se meša v vse. Najslabše pa je to, da se že vsa leta, kar sem zaposlen na ministrstvu za zdravje, govori o reorganizaciji, pa še vedno ne vem, kaj to v resnici je. Vem le to, da se kar naprej spreminjajo sestave sektorjev, da se ljudi premešča sem ter tja, ne glede na to, kaj so delali prej in kaj naj bi poslej. O vodjih ne bom govoril, saj je znano, da v javni upravi vsakdo misli, kako bi bil on boljši in uspešnejši šef. In vendar gremo ves čas le navzdol, tako pri ministrih kot tudi pri direktorjih in sekretarjih vseh vrst.

Glavno, da se registriramo ob prihodu in odhodu, da imamo dovolilnice za službene izhode in da pišemo poročila o tem, kje smo bili in kaj smo delali, čeprav nihče ne nadzira, ali je to res. Pa saj ni važno, ker tudi delo in rezultati niso važni. Red pač mora biti, pa tudi če je slab ali celo zanič, kot je to pri nas. Vsi smo kriti, vsi smo zadovoljni, ker nihče ne bo odgovarjal za morebitno napako. Vsi se izgovarjamo na to, da to ni naša pristojnost, še predvsem takrat, ko se otepamo novih zadolžitev in delovnih nalog.

Da bi le še ostali brez ministra!

Še ena stvar je precej čudna. Ko smo vsi zbrani, imamo ogromno problemov in zadržkov, kaj se vse ne da in kaj je nemogoče, če že ne nezakonito. Ko pa kdo od direktorjev odide na zasluženi dopust ali službeno pot v tujino, se vse da in stroj teče kot namazan. Tako tudi sedaj, ko nimamo ministra, to nikogar ne moti in ni nikakršne škode. Da bi le pri tem ostalo in bi izpeljali še nekaj pomembnih nalog, saj ko se bo pojavil nekdo, ki ga bo k nam poslala politika, bo spet hudič.

Sedaj, ko mrzlično iščemo novega ministra, novinarji sprašujejo predsednico vlade in prvake strank, koga imajo v mislih. Oni pa so vsi pomembni, da kar pokajo od slasti kamere, češ, bomo še videli, pogovori tečejo in podobno. Zanimivo, da nas še nikoli nihče ni vprašal, koga bi mi radi oziroma kakšnega človeka potrebujemo, s kom bi lahko delali in naredili kaj za ljudi, za tiste, ki ne odločajo o tem, kako se bo skupčkalo v koaliciji in ne vem kje še.

Pa saj, ko sem opazoval naš politični vrh na sprejemu pri predsedniku države ob mednarodnem dnevu invalidov, mi je šlo kar na smeh. Pahor se je po svoji vsem znani navadi navdušeno trudil za dobre vibracije, premierka se je živčno prestopala, saj je razmišljala o svoji poti v Pariz, k pomembnejšim pogovorom in slavnejšim ljudem, kot je kup invalidov, ki kar naprej nekaj hočejo in godrnjajo. Predsednik državnega zbora pa se nekako ni znašel, saj ni v njegovi pozi nič zvezdniškega in je bil tam le po funkciji.

Ko smo že pri invalidih, ki so moja ožja strokovna tema, naj omenim, da sem kot predsednik sveta za invalide, ki je vladni posvetovalni organ, takrat prosil za sprejem pri Bratuškovi, pa nisem dobil odgovora, in ko je za to prosil SIOS, ki združuje več kot sto tisoč slovenskih invalidov, ni imela časa. Zvezi slepih je poslala državno sekretarko, ki je vsaj po mojem prvič videla invalide, ko ji je njena politična opcija dala to službo, da bo mir. No, se je pa premierka udeležila lokalne proslave društva slepogluhih, kar je hvalevredno dejanje in predstava za novinarje, nima pa prav nobenih koristnih učinkov za strategijo invalidskega varstva v Sloveniji. Takih in drugačnih šlamastik politike bi lahko našteval v nedogled, a bi na koncu spet prišli na isto. Ljudem se v glavnem malo obrne, ko nastopijo funkcijo, in so pijani od sreče, da jih vidijo mati ali sošolci ali sosed.

Mimogrede, moja mati sploh ni vedela, kje delam, ko sem bil še direktor vladnega urada za invalide. Ne vem, ali sem se v tistem času na zunaj kaj spremenil, v notranjosti se nisem. Le da si vodilne funkcije ne želim več, dokler bo to le kult egoizma in puhlih besed. Dokler se bo funkcije delilo po strankarskem ključu. Želim pa si, da bi spet prišel v veljavo človeški faktor odgovornosti, tudi odločnosti in zdravega razuma, čeprav vam ne znam natančno razložiti, kaj to je. Moja pokojna mati bi ob norčavostih, ki jih lahko iz dneva v dan spremljamo po različnih tv, rekla: »To ne paše.« Morda je to tisti zdravorazumski pogled na našo stvarnost, občutek za to, kaj se sme, kaj je prav in kaj je primerno v nekem javnem prostoru.