Mislite na nas

Te dni name naslavljate vrsto prošenj, naj vam napišem, kaj se dogaja v Kijevu in Ukrajini nasploh, z mojo oceno dogodkov in videnjem vsaj bližje prihodnosti. Ker fizično preprosto ne morem napisati obširnega analitičnega članka za vsak časopis posebej, sem se odločil za pripravo tega krajšega odprtega pisma, ki ga lahko vsak izmed vas uporabi po svoje.

Najpomembnejša dejstva, ki vam jim moram povedati, so naslednja.

V slabih štirih letih svojega mandata je režim gospoda Janukoviča pripeljal državo in družbo na rob vzdržljivosti. Najhuje pa je to, da je samega sebe potisnil v brezizhodni položaj, zaradi česar mora za vsako ceno vztrajati na oblasti. V nasprotnem primeru ga časa stroga kazen. Razsežnosti kraje in nasilnih prilastitev presegajo tudi najbolj drzne predstave o človeškem pohlepu.

Edini odgovor, ki ga ta režim že tretji mesec ponuja v zvezi z mirnimi protesti, je nasilje, stopnjevanje nasilja in še posebej »kombinirano« nasilje: napadi posebnih policijskih enot na Trgu neodvisnosti (Majdan Nezaležnosti, op.ur.) so povezani z osebnim preganjanjem predstavnikov opozicije in navadnih udeležencev protestov (zasledovanje, pretepanje, požiganje avtomobilov, hiš, vdori v stanovanja, aretacije, sojenja z vesoljno hitrostjo). Ključna beseda tega početja je ustrahovanje. Ker ustrahovanje ne deluje, ljudje pa protestirajo v čedalje večjem številu, se vlada zateka k vse hujši in hujši represiji.

»Pravno podlago» za takšno početje si je vlada zagotovila 16. januarja, ko so poslanci, povsem odvisni od predsednika, v parlamentu z vsemi mogočimi kršitvami poslovnika, dnevnega reda, postopka glasovanja in navsezadnje ustave z dvigovanjem rok(!) v nekaj minutah(!) izglasovali celo vrsto zakonskih sprememb, ki v državi realno uvajajo diktaturo in izredno stanje tudi brez njegove formalne razglasitve. Le primer: tudi jaz sam ta hip, ko pišem in objavljam te misli, s tem že kršim zakonske člene o »obrekovanju«, »podžiganju« itn.

Na kratko, če bodo ti »zakoni« obveljali, bo to pomenilo, da je v Ukrajini prepovedano popolnoma vse, česar vlada ne dovoli. Vlada pa dovoljuje eno samo stvar – da se ji pokoriš.

Zaradi nestrinjanja s takšnimi »zakoni« je ukrajinska družba 19. januarja še enkrat v velikem številu stopila v bran svoji prihodnosti.

Na posnetkih televizijskih poročil iz Kijeva boste lahko videli protestnike v najrazličnejših čeladah in z maskami na obrazih, nekateri nosijo v rokah tudi lesene palice. Ne verjemite, da so to res nekakšni »ekstremisti«, »provokatorji« ali »desni radikalci«! Tudi jaz in moji prijatelji se manifestacij udeležujemo v enaki ali podobni opravi. Nismo »ekstremisti«: ne jaz, ne moja žena, ne moja hči, ne naši prijatelji. Preprosto nimamo več izbire: branimo življenje in zdravje nas in svojih bližnjih. Na nas streljajo pripadniki posebnih policijskih enot, naše prijatelje ubijajo njihovi ostrostrelci. Število protestnikov, ubitih samo v ulici, kjer domuje vlada, v zadnjih dveh dneh po različnih podatkih šteje pet do sedem ljudi. Na območju Kijeva je pogrešanih več deset ljudi.

Ne moremo prenehati protestirati, saj bi to pomenilo, da se strinjamo z državo in s tem, kar predstavlja – dosmrtni zapor. Mlada generacija Ukrajincev, ki so zrasli in se oblikovali v postsovjetskem času, razumljivo zavrača vsakršno diktaturo. V kolikor bo diktatura zmagala, se bo Evropa prisiljena na svoji vzhodni meji soočiti s katastrofo, sorodno Severni Koreji, in 5 do 10 milijoni beguncev. Ne bi vas rad strašil, pa vendarle…

Pri nas gre za revolucijo mladih. Svojo nenapovedano vojno vodi oblast predvsem zoper njih. Ko pade mrak, se v Kijevu tre neprepoznavnih skupin »ljudi v civilu«, ki najprej lovijo mlade, še posebej tiste, ki nosijo simbole Trga neodvisnosti in EU. Ugrabljajo jih, prevažajo v gozdove, kjer jih slečejo do golega in mučijo na hudem mrazu. Po nekem čudnem naključju so žrtve ugrabitev največkrat mladi umetniki, igralci, slikarji, pesniki. Zdi se, da so državo preplavili nekakšni »eskadroni smrti«, ki so jim naročili, naj uničijo vse, kar predstavlja cvet družbe.

Še ena značilnost: po kijevskih bolnišnicah policija čaka v zasedi na ranjene protestnike, jih tam aretira (ponavljam ranjence!) in odpelje na zaslišanje neznano kam. Celo za naključne mimoidoče, ki jih je mimogrede oplazil policijski plastični naboj, je izredno nevarno, da bi v bolnišnici poiskali pomoč. Zdravniki so obupani, dvigniti morajo roke in paciente izročiti tako imenovanim »varuhom zakona«.

V Ukrajini so na pohodu zločini zoper človečnost, za katere je odgovorna trenutna vlada. V kolikor so v sedanji situaciji dejansko prisotni kakšni ekstremisti, potem je to najvišje državno vodstvo.

Sedaj pa odgovor na vaši dve tradicionalno najtežji vprašanji: ne vem, kako bo naprej, prav tako ne vem, kaj lahko danes storite za nas. Vsak od vas pa lahko, glede na svoje možnosti in svoje kontakte, to moje odprto pismo razpošlje na več naslovov. In prosim, sočustvujte z nami. Mislite na nas. Zmagali bomo, ne glede na to, kako bodo oni besneli. Za evropske vrednote svobodne in pravične družbe se ukrajinski narod danes, brez pretiravanja, bori z lastno krvjo. Močno upam, da boste to znali ceniti.