Zdaj pa si predstavljajte, da v nekem na videz mirnem, slikovitem mestecu s pravljičnim mostom z enajstimi loki nekega jutra na ulicah zagledate sto policistov, med njimi tudi pripadnike specialcev z maskirnimi kapami, kako marširajo proti pokopališču. Ko pridejo na pokopališče – sredi zimske idile – teh sto policistov odstrani sedem črk z nekega spomenika.

Na prvi pogled sta oba prizora absurdna, a kaj jima je – razen absurda – skupnega? Tako eden kot drugi, tako »izposojeni čajnik« kot »sto policistov in sedem črk«, se dogajata v Republiki srbski.

Sto policistov in sedem črk

Sedem črk s spomenika žrtvam, pobitim med vojno v Bosni in Hercegovini, je na pokopališču Stražište v Višegradu 23. januarja odstranilo kakih sto pripadnikov policije ministrstva za notranje zadeve Republike srbske. Župan občine Višegrad je ob tej priložnosti izjavil, da »nas spomenik ne moti, je pa ta beseda, zapisana na spomeniku, zelo moteča za večino meščanov«. Dodal je, da so imeli pravico spomenik, postavljen maja 2012, tudi v celoti odstraniti, ker zanj niso bila pridobljena ustrezna dovoljenja. »Pa vendar, spomenik nikogar ne moti, mi spoštujemo vse žrtve kateregakoli naroda, sporna je beseda 'genocid', sploh ker niti na enem, celo na haaškem sodišču ne, ni bilo dokazano, da bi se v Višegradu zgodil genocid.«

V županovem pojasnilu ni težko prepoznati »logike čajnika«. Prvi na videz absurden primer prihaja od očeta psihoanalize in je prvikrat omenjen v knjigi Razlaga sanj (1899). Freud poseže po »izposojenem čajniku«, da bi pokazal, kako vrsta med seboj izključujočih se argumentov služi zgolj prikrivanju resnice. Namesto da bi uporabil en sam argument, sosed – vse zato, da bi prikril, da je v resnici vrnil poškodovan čajnik – navede kar tri argumente, ki pa se medsebojno izključujejo. Po isti logiki župan občine Višegrad trdi, da spoštuje žrtve, hkrati pa odstranjuje besede s spomenika tem žrtvam.

Konec lanskega leta, po eni od oddaj iz cikla Zdrava družba, v kateri sem gostil filmska režiserja Boba Jelčića in Jasmilo Žbanić, je na naslov HTV prispel uradni odgovor Republike srbske zaradi »vrste neresnic, konstrukcij in žalitev na račun Višegrada in Andrićgrada oziroma Republike srbske, predsednika RS Milorada Dodika, kakor tudi znanega režiserja svetovnega slovesa Emirja Kusturice«. Oddajo so medtem ukinili in je kot mnoge druge končala v ropotarnici HTV, a je znova postala aktualna po odstranitvi »genocida« s spomenika v Višegradu.

Še ko je na spomeniku pisalo »genocid«, je svetovalec za medije predsednika Republike srbske v protestnem pismu HTV 2. decembra 2013 zapisal naslednje: »Ni res, da v Višegradu ni niti enega spomenika ali spominske plošče Bošnjakom, ubitim v zadnji vojni. Pošiljam vam fotografijo enega, na katerem je celo zapisano, da je postavljen Bošnjakom, žrtvam genocida, čeprav v Višegradu genocida sploh ni bilo. Toda spomenik obstaja, in to na pokopališču v središču mesta.«

Kot vidimo, je spet na delu »logika čajnika«. Le da imamo namesto čajnika »genocid«. Prvič, ni res, da v Višegradu ni spomenika, drugič, spomenik je postavljen žrtvam genocida, in tretjič, genocida v Višegradu sploh ni bilo. Še ko je na spomeniku pisalo »genocid«, je svetovalec za medije Republike srbske prav to navajal kot veliki dokaz, da je Višegrad strpno okolje, v katerem je prostor tudi spomeniku žrtvam genocida, čeprav genocida sploh ni bilo, zdaj ko »genocida« ni več, pa je to dokaz spoštovanja žrtev.

In smo spet pri izjavi župana občine Višegrad, ki pravi, da »nas spomenik ne moti, je pa ta beseda, zapisana na spomeniku, zelo moteča za večino meščanov Višegrada«. Leta 2008 je na sojenju Milanu in Sredoju Lukiću pred haaškim sodiščem strokovnjakinja za demografijo Ewa Tabeau predstavila analizo sprememb etnične sestave prebivalstva v občini Višegrad v obdobju od leta 1991 do 1997, po kateri je muslimansko prebivalstvo pred vojno obsegalo dve tretjini prebivalcev, po vojni pa manj kot odstotek. Hkrati se je odstotek Srbov v mestu po vojni povzpel na 96 odstotkov. Ne glede na to, ali temu rečemo »genocid« ali ne, ali ni tu spet na delu neka sprevržena logika? Če je bilo vse narejeno za to, da bi v Višegradu po vojni našli manj kot odstotek Bošnjakov, je potemtakem čudno, da »večino meščanov moti« ta beseda?

Ali je Republika srbska »zdrava družba«?

Omenjeni svetovalec za medije se v svojem »demantiju« ni mogel upreti skušnjavi in je naslov oddaje HTV uporabil za sklepno trditev, da je »Republika srbska že zdavnaj zdrava družba«. Toda družba, v kateri še naprej prevladuje logika »izposojenega čajnika«, ne more biti zdrava. Tako kot niz medsebojno izključujočih se argumentov dokazuje, da je problem v resnici ta, da smo sosedu posodili čajnik, on pa ga je vrnil poškodovanega, tako tudi odstranitev besede »genocid« s spomenika v Višegradu dokazuje, da problem zares obstaja – pa naj ga imenujemo »genocid« ali kako drugače. Na spomeniku, po intervenciji stotih policistov, je zdaj sedem črk manj in piše: »Spominsko obeležje vsem pobitim in izginulim Bošnjakom, otrokom, ženskam in moškim, žrtvam _________ v Višegradu.«

Da z Republiko srbsko nekaj ni v redu, boste ugotovili, če na prazna mesta vpišite kako drugo besedo s sedmimi črkami. Če namesto »genocid« vpišemo »masaker«, »pokol«, »klanje«, »množični poboji«, »pogrom«, »sežig« ipd., kaj smo s tem dosegli? Ali bi to manj »motilo« večino sedanjih meščanov Višegrada, ki očitno ne zanikajo zločina? Ali bi to pomenilo, da v Pionirski ulici ni bilo sežganih 59 ljudi, kot tudi ne 60 ljudi v hiši v naselju Bikavac? Ali bi to pomenilo, da Milan Lukić, pripadnik vojske Republike srbske, ni bil obsojen – in to na sodišču v Haagu – na štiridesetletno zaporno kazen za te umore? Katero koli drugo besedo vpišete na spomenik, še vedno ne morete izbrisati 1785 umorjenih ljudi, od tega dvesto posiljenih in umorjenih žensk.

Seveda, beseda »genocid« ima drugačen, bolj obremenjujoč pomen kot »pokol« ali katera druga podobna beseda, saj za seboj potegne ne samo dolgotrajno in neredko kontroverzno razpravo o genocidu, pač pa tudi pravne posledice, ki bi v primeru, da Republika srbska prizna, da je utemeljena na genocidu, to entiteto samo naredile vprašljivo. In prav to je razlog, zakaj je na videz običajen spomenik postal zadnja žrtev Republike srbske in zakaj prav to prazno mesto zdaj, morda še bolj kot sam spomenik, razkriva resnico o tej »zdravi družbi«, pa naj to resnico imenujemo genocid ali kako drugače.