Zgodilo se je, kot se menda tudi spodobi, v Rusiji: skopa časopisna novica pravi, da je v noči na 20. januar v mestu Irbit v sverdlovski regiji sedeminpetdesetletni bivši profesor – v prepiru, ki ga je pospremila večja količina poceni vodke – z nožem ubil deset let starejšega prijatelja, v čigar stanovanje se je vselil nekaj mesecev prej. Novica torej po ničemer drugačna in vredna pozornosti, če ne bi bilo nevsakdanjega vzroka za prepir med dvema Rusoma: morilec je namreč potegnil nož v srditem prepiru o tem, ali je za književnost pomembnejša proza ali poezija.

Bivši profesor je v tej zanimivi literarni debati zagovarjal tezo, da je poezija najbolj vzvišena oblika zapisane besede, medtem ko je njegov cimer, ki je v lokalnih časopisih občasno objavljal kratke zgodbe, trdil, da je – vsa čast in slava poeziji – proza vendarle edina prava književnost. Beseda na besedo, kozarec na kozarec, vodka je pošla, izčrpani so bili vsi literarni argumenti in profesorju ni preostalo drugega, kot da zaključi razpravo, in tako je njegovega prijatelja na koncu zares, kot v Jeseninovi pesmi, »v gostilniškem pretepu jezni nož v sredo srca«.

To, da danes, v razrvani dobi facebooka, twitterja, esemesov in računalniških igric, nekje še obstajajo ljudje, ki se prepirajo zaradi književnosti in ubijajo zaradi poezije, mi je za trenutek res – ne razumite me narobe – vrnilo vero v človeka. Neki profesor je, čisto tako kot v romantičnih časih Aleksandra Sergejeviča Puškina, z orožjem branil čast poezije, neki sedeminšestdesetletnik pa je dal življenje za prozo. V času, ko ljudje ubijajo in umirajo zaradi vere, naroda ali novega mobitela, dajejo življenja za domovino ali podružnico multinacionalne banke, se zdi dati življenje za književnost še edina preostala smiselna smrt.

V tem našem svetu se po drugi strani ubija zaradi vere, naroda ali novega mobitela, v obrambi domovine in velike banke. Zato novica, da je nekdo nekje nekoga ubil zaradi književnosti, ni mogoča v tem svetu, pač pa le v prostrani, veličastni Rusiji, v deželi, ki se razprostira čez devet časovnih pasov, od enaindvajsetega do devetnajstega stoletja, kjer se na enem koncu še vedno ubija zaradi kritike carja in na drugem zaradi poezije. Pred nekaj meseci na primer sta se v južnem delu te nenavadne dežele, v Rostovu na Donu, v lokalni prodajalni alkoholnih pijač sprla dva moška, eden pa je končal v bolnišnici s hudimi strelnimi ranami, vse zaradi – nemškega filozofa Immanuela Kanta.

Kaj natančno je bil vzrok spora v tej srditi filozofski debati, je bilo to razhajanje glede Kantove etike in njegovega »kategoričnega imperativa«, je morda eden od njiju zavzel stališče Benjamina Constanta iz tiste njegove slavne polemike s Kantom o »absolutni resnicoljubnosti« in »morilcu na vratih«, ni znano – a na vrhuncu srditega prepira je eden od razpravljalcev potegnil pištolo in večkrat ustrelil v drugega.

Lahko si o Rusiji mislite, kar hočete, toda sam čutim nekakšno globoko spoštovanje do dežele, v kateri danes, globoko v enaindvajsetem stoletju, ljudje po gostilnah in prodajalnah alkoholnih pijač še potegujejo na dan nože in pištole zaradi književnosti in filozofije.

V mali, provincialni kulturi, iz katere pišem, se o literaturi prepirajo le, kadar kakšna starleta dobi nagrado za najbolje prodajani roman leta: zadnji primer, kar pomni zgodovina, da je prišlo do pretepa zaradi književnosti, je zabeležen še v petdesetih letih, ko sta se na nekem kongresu pisateljev stepla Vladan Desnica in Gustav Krklec. Zaradi filozofije pa je v vlažni in tesni hrvaški kulturi pištolo, kot je znano, potegnil samo Zvonko Bušić – človek, ki je zaradi ugrabitve letala v ameriških zaporih preživel dvaintrideset let in se nato vrnil z ambicijami, da združi hrvaško desnico – a celo on je v tej filozofski razpravi pištolo uperil sam vase in v poslovilnem pismu potožil, da Hrvaška, v katero se je vrnil, ni tista, o kateri je sanjal v zaporu, in da »noče več živeti v Platonovi votlini«.

Tukaj se namreč, ko se ubija zaradi filozofije ali književnosti, ne ubija »v gostilniškem pretepu«, v prodajalni alkoholnih pijač, z nožem ali pištolo, ampak s kalašnikovkami, minometalci, topovi, tanki in večcevnimi raketometi: plemenske vojne, ki so se bojevale v devetdesetih, se danes romantično ukoreninjajo v tako imenovane balkanske »kulture«, in vse preradi si zamišljamo, kako so jih osmišljali umetniki in književniki, beograjski filozofi in zagrebški pesniki, pa čeprav bi lahko vso poezijo, zaradi katere so v našem nesrečnem časovnem pasu padale glave, strpali v škrbavi ljudski deseterec, ob katerem so pijano godli tako z lokom po goslih kot z nožem po vratu.

V svetu, v katerem bi v grobovih namesto ljudi, ki so dali življenje za domovino, ležali tisti, ki so ga dali za prozo, v zaporih pa bi namesto vojnih zločincev sedeli tisti, ki so ubijali za poezijo, bi imelo življenje neprimerno več razlogov, pa tudi smrt, jebiga, bi bila veliko bolj smiselna.