Pogovor z Robertom Kranjcem: Namesto da bi se umaknili na morje, smo trenirali na 2000 metrih

Na ta podatek sem zelo ponosen glede na to, da so trenerji takrat, ko sem bil mlad, name gledali postrani in mi niso zaupali ter dajali priložnosti, čeprav sem si jih zaslužil.

Ker se tak uspeh ne zgodi vsa dan, so spomini nanj še zelo živi. Nanj se spomnim vsakič, ko doma pogledam bronasto kolajno. Vse je tako, kot bi se zgodilo včeraj. Spomnim se vsake najmanjše podrobnosti z moštvene tekme, na kateri smo z Avstrijci bili neizprosen boj za bron.

To je bila izjava v evforiji. Za proslavljanje pa ni bilo veliko časa, saj smo že naslednje jutro odpotovali domov, ker so nas čakale tekme svetovnega pokala.

Že tedaj je znal, tako kot danes, poskrbeti za dobro vzdušje.

Bila sva člana ekipe B pod vodstvom Gorazda Pogorelčnika. Pred sezono 2001/02 sem začel spreminjati tehniko. V skupnem seštevku poletne serije tedanje druge lige sem zmagal, Peterka pa je bil tretji in s tem sva si izborila pravico nastopa v svetovnem pokalu. Potem ko sem bil na prvi tekmi med dobitniki točk, sem nato na šestih ostal praznih rok, a mi je Matjaž Zupan ponudil priložnost še na novoletni turneji, kjer sem začel dobro skakati. To je bilo prvič v življenju, ko sem resnično začutil, da mi je nekdo dal še drugo priložnost.

S Peterko se večkrat vidiva. Z Žonto se pogosto slišiva po telefonu, pride tudi na obisk, a za letos še ni izpolnil obljube. K Frasu grem večkrat na kavo. Pripraviti pa nameravam srečanje, na katerem se bomo malo pogovorili in obudili spomine.

Vsake olimpijske igre imajo svojo zgodbo. Na vse imam lepe spomine zaradi dogodkov, ki jih ne bom nikoli pozabil.

To so bile igre brez duše. Ker smo bili nastanjeni po različnih krajih, sploh nismo imeli občutka, da smo na olimpijskih igrah. Vse skupaj je spominjalo na tekmo svetovnega pokala, a vseeno je bilo nekaj, česar ne bom pozabil. Naju z Rokom Benkovičem, s katerim sva bila skupaj v sobi, je vsako jutro zbudil bager, ki je ril in kopal pod oknom. Vse skupaj je bilo gradbišče, zato je bilo obilo blata. Nikoli ne bom pozabil, da nam je trener Matjaž Zupan obljubil, da se bomo po nastopu na srednji skakalnici za nekaj dni umaknili na morje, a od tega ni bilo nič. Namesto da bi prečistili glave, smo še pet dni trenirali na nadmorski višini 2000 metrov, da sem imel povsem trde mišice.

V Severno Ameriko smo prišli že en teden pred začetkom iger, da smo se aklimatizirali. Ker nismo mogli spati, smo v olimpijski vasi že ob šesti uri zjutraj igrali biljard.

Doživel sem ga v Salt Lake Cityju in Vancouvru. To sta bila kraja, kjer je bilo za športnike poskrbljeno tako odlično, kot navadno vidiš le v filmu. Na voljo smo imeli dejansko vse, kar smo potrebovali – od hrane in zabave do sobe za druženje in medicinske oskrbe. V Vancouvru sem si zvil gleženj. Če ne bi bilo vrhunskega medicinskega centra, ne bi skakal že čez dva dni.

Na velikih tekmovanjih šteje le kolajna. To je tisto, kar lahko pokažeš in je v vitrini. Lepo je biti med najboljšo deseterico, a na takšen dosežek gledaš drugače in z več spoštovanja šele takrat, ko nehaš tekmovati, ko si starejši in pogledaš nazaj na kariero.

Spomini na prvi obisk Sočija glede na moje slabe rezultate niso lepi. Pustimo se presenetiti.

Glede na to, kar sem imel v preteklosti, se šele zadnje tri sezone resnično počutim v vlogi profesionalnega športnika. Ne trdim, da je Matjaž Zupan slab trener, vendar je bila organizacija na nižji ravni, zato sem se počutil kot amater. Včasih nismo imeli skakalnice za trening, za vso sezono sem imel le štiri ali pet kombinezonov. Zdaj imamo vadbeni center v Planici in mladi imajo dobre razmere za delo. Po mojem skromnem mnenju sem k izboljšanju razmer malo pripomogel tudi sam s svojimi uspehi. Še danes vlagam del zaslužka v spremljevalno ekipo.

V savni se sprostiš in pozabiš na slabe stvari. Deluje blagodejno, ko si jezen ali utrujen. Ne smeš pa pretiravati.

Tekmoval bom, dokler bom užival v skokih in imel dovolj motiva. Priznam, da mi je bilo težko na novoletni turneji, ko se ni izšlo vse po načrtih. A je zdaj lažje, ker ima Slovenija toliko kakovostnih tekmovalcev, da vse breme ni le na enem ali dveh. Žena Špela me spodbuja, imam tudi dobre razmere za trening, zato moram izkoristiti priložnost, da si ne bom čez tri leta očital, da sem nehal tekmovati, če sem imel še vse možnosti. Res sem najstarejši, a mesta v ekipi ne odžiram nikomur, sam sem si izboril kvoto. Trenerji so tisti, ki te uvrstijo ali izločijo. Tako pravičen sistem sestavljanja ekipe, kot ga je uveljavil Janus, bi moral veljati že v preteklosti, ko pa je bilo veliko odločitev po družinskih zvezah, poznanstvih, prijateljskih vezeh ...

Slab rezultat me je naredil živčnega. Ne glede na vzpone in padce v letošnji zimi sem zadovoljen. Letos na tekmi še nisem sestavil dveh dobrih skokov, a če sem z napakami konkurenčen, je to dober znak. Mogoče še ni prišel moj trenutek. Vedno pride dan, ko se ti vse poklopi in nato vse leti v pravo smer. V ožjih kombinezonih potrebuješ precej več časa, da si začneš zaupati. Nimam razlogov za razočaranje. Ko pridem domov, pa sem vedno vesel, ker me pričakata dve ženski. Družina je urejena.

Da. Odkar sem jo spoznal, sem se zelo spremenil. Že po dveh dneh, ko sva se spoznala, sva začela živeti skupaj, nato sva se tudi zelo hitro poročila. Vse se je začelo odvijati v povsem drugo smer. Ne prihajam namreč iz običajne družine, iz kakršne je večina drugih fantov, zato sem potreboval nekaj več časa, da sem ujel običajen ritem življenja.

Znova sem po malem frizer, ko se malo igram s tem, da novemu družinskemu članu delam frizurco. Fotografiram še, za risanje pa nimam časa. Zadnjo sliko sem narisal pred letom dni, za darilo.

Letos bo zaradi novega člana družine malo drugače, že naslednje leto pa gremo vsi trije znova z nahrbtnikom.

Drži, a je zaradi olimpijske sezone motor v strahu pred poškodbami ostal v garaži.

Imel sem poškodovano že vse, razen kolen. A to je vendarle šport. Skoki so vseeno varen in zdrav šport. Za večino poškodb sem bil kriv sam.