Toda sodbe se medsebojno ne »potrjujejo« ali »razveljavljajo« in čeprav je videti, da gre za enovit primer (podkupovanja), sodišče ene države formalno ni vezano na odločitev sodišča druge države. Zaradi morebitne obsodilne sodbe na Finskem ne bi bila obsodilna sodba proti Janši nič bolj prepričljiva, zaradi finske oprostilne sodbe pa ni sodba ljubljanskega sodišča nič bolj vprašljiva. Drugače rečeno, če finski preiskovalci po mnenju sodišča niso dokazali, da so obtoženci svojemu koncernu do posla v Sloveniji pomagali s podkupninami, to še ne pomeni, da teh ni bilo; v nasprotnem primeru obsodilne sodbe na Finskem pa krivda v Sloveniji (nepravnomočno) obsojenih ne bi bila dokončno dokazana. Slovensko višje sodišče bi še vedno moralo odločati o dokaznem postopku in utemeljitvi sodbe okrajnega sodišča v Ljubljani. Edino, kar je od včeraj drugače, je možnost, da se slovensko višje sodišče seznani s finsko sodbo.

Stanje primera Patria pa je zdaj približno naslednje. V državi, ki zaradi pogosto napačno razumljenega indeksa zaznavanja korupcije velja za eno najmanj »pokvarjenih« na svetu, se tožilcu dajanja podkupnin na prvi stopnji ni posrečilo neposredno dokazati. V Sloveniji so bili obtoženci na podlagi posrednih dokazov obsojeni za sprejemanje podkupnin, v Avstriji pa je bil obsojen »posrednik«, ki je provizijo od Patrie po mnenju sodišča v določenem delu verjetno namenil za podkupnine v Sloveniji.

Kajpak pa primer Patria niti na Finskem niti v Avstriji ni niti približno tako politiziran (in instrumentaliziran) kot v Sloveniji. Koliko nas je to stalo doslej in koliko nas še bo, ne bomo nikoli vedeli, toda posredna škoda utegne že zdaj biti krepko večja od tiste dobre četrtine milijarde evrov, kolikor je bil sprva vreden posel. Z meglo okrog osemkolesnikov so se dobivale in izgubljale politične točke in celo volitve, v njej so se levi in desni igrali slepe miši, namesto da bi upravljali državo, iz nje so se kovale mučeniške avreole in pravičniške kariere, v njej so nastajale pripovedke o delovnih mestih in protidobavah, zaradi nje so se ljudje selili gor in dol in ven iz policijske, tožilske in sodne hierarhije, v njej je pravna država dobivala udarce z vseh strani…

Patria je tako navsezadnje samo eden tistih ne tako maloštevilnih primerov, ob katerih se je mogoče – in potrebno, čeprav zveni retorično – vprašati, koliko pa je takšnih, ki jih dejstva zunaj konteksta politične unovčljivosti sploh zanimajo. Koliko jih je v tej državi, ne le politikov, ki spoštujejo vladavino prava, četudi jim v posamičnem primeru ni prijetna ali da prav komu drugemu. Ali pa temu sploh ne da prav, le »drugače« (pač po drugih, precej manj poljubnih merilih) ovrednoti ugotovljena dejstva in okoliščine.

Že zdavnaj pa je zato jasno, od včeraj zgolj še malce bolj, da primer Patria v Sloveniji ne bo mogel biti nikoli končan. Nikakršen morebitni kronski dokaz ne bo mogel nikoli prepričati Janše, njegove stranke in privržencev, da morebitna pravnomočna obsodilna sodba ni politični konstrukt, za druge pa nobeno pravno načelo (četudi kot, recimo, »v dvomu o pridu obtoženca« od starega Rima naprej varuje državljana pred samovoljo države) ne bo dovolj tehtna utemeljitev morebitne oprostilne sodbe. Finci nam tudi v tem pogledu ne morejo pomagati.