V kinematografih po Sloveniji (v Ljubljani kar v dveh, Koloseju in Komuni) je včeraj prišla na spored italijansko-slovenska koprodukcija Zoran, moj nečak idiot v režiji Mattea Oleotta, ki je na Tednu kritike v okviru beneškega festivala prejela nagrado občinstva, na festivalu slovenskega filma pa nagrado za manjšinsko koprodukcijo. Film je na sporedu tudi v italijanskih kinih, kjer je že nabral več kot 100.000 gledalcev.

Da gre za slovensko manjšinsko koprodukcijo, najprej pomeni, da je bil slovenski finančni vložek manjšinski – okoli 50.000 evrov (plus usluge studia Viba film in TV Slovenija), medtem ko je proračun filma znašal 1,2 milijona evrov. Glavni producent, ki je moral zbrati ves ta denar, je goriška Transmedia oziroma Igor Prinčič: »Večino denarja smo dobili od regionalnega sklada Friuli-Venezia in italijanskega ministrstva za kulturo, s prispevkom Slovenskega filmskega centra pa smo lahko kandidirali še za sredstva Eurimages in jih tudi dobili.« Slovenski manjšinski koproducent je zavod Staragara (Miha Černec), ki je s Transmedio že večkrat sodelovala – pri filmu Jana Cvitkoviča Arheo, na primer, je bila Staragara večinski in Transmedia manjšinski producent.

Sramežljivi nečak, pošastni stric

Zoran, moj nečak idiot pa je ena redkih slovenskih manjšinskih koprodukcij, ki se ji to še kako drugače pozna kot le po finančnem vložku: film se tudi dogaja v krajih ob italijansko-slovenski meji in je temu ustrezno dvojezičen. Režiser Matteo Oleotto, ki je doma iz Gorice (film pa je študiral v Rimu, kjer zdaj tudi dela), pravi, da je prav zato, ker je bil film zasnovan kot koprodukcija, že v scenariju dal liku mladega Zorana slovensko narodnost. Igra ga Rok Prašnikar (zdaj že študent AGRFT), ki ga je režiser izbral med 400 fanti na avdiciji. Oleotto je nad njim navdušen: »Ko je kamera ugasnjena, je popolnoma normalen, brž ko zasliši besedo 'akcija', pa se čisto spremeni. Tudi njegove oči se na poseben način zaiskrijo.« In ta suhljati fant se mora s svojim likom zadržanega in malo »čudnega« Zorana meriti s korpulentnim Giuseppejem Battistonom v vlogi njegovega »pošastnega« italijanskega strica Paola. Vlogo Paola je Oleotto napisal za Battistona, ki ga dobro pozna. In naj je ta lik videti še tako poseben, Oleotto pravi, da v njegovem goriškem okolju niti ni tako redek. »Tam, od koder prihajam, je veliko takih. Če živiš v majhni skupnosti, se je lažje zapreti, ker povečini tako ali tako ves čas srečuješ iste ljudi, govoriš iste stvari. Ljudje se zapirajo vase in postajajo vedno manjši.«

A vseeno, če se posvetimo samemu filmu, sta tako slovenski Zoran kot njegov italijanski stric Paolo posebneža, vendar zelo različna. Paola bi lahko najbolje opisali s parafrazo slavne definicije Groucha Marxa, ki pravi: ta govori kot norec, se vede kot norec, ampak naj vas to ne zavede – ta je res nor. Se pravi: Paolo je debel kot pujs, zaudarja kot pujs, vede se kot pujs, ampak naj vas to ne zavede – Paolo je res človeški prašič. Vendar ne toliko zato, ker je več v gostilni kot doma in še doma žlampa, pri čemer je težko reči, ali se toliko baše in žlampa zato, ker ga je zapustila žena (Marjuta Slamič) in ker dela kot kuhar v domu za ostarele, ali pa ga je žena zapustila zato, ker je takšen gostilniški fičfirič. Ne, Paolo je človeški prašič bolj zato, ker zna biti tako zloben ali, bolje, ker je tako poln majhnih žlehtnob (svojega kuharskega kolega napije, čeprav ve, da mu alkohol škodi; ponoči meče kamne v okna na hiši svoje bivše žene, čeprav ga njen mož vabi na nedeljska kosila). Skratka, Paola bi še najbolje opisali z naslovom nekega drugega italijanskega filma: brutto, sporco, cattivo, torej »grd, umazan, zloben«.

Med pikadom in umetnostjo

Nekega dne pa se mora Paolo odpeljati na slovensko stran, ker je tam umrla njegova sorodnica, za katero sicer sploh ni vedel. A vseeno se vede kot najbolj užaloščeno bitje na svetu, seveda le tako dolgo, dokler namesto dediščine ne dobi v varstvo rahlo avtističnega nečaka Zorana. Kakor je iz avta odvrgel žaro s pepelom Zoranove babice, bi Paolo tudi Zorana verjetno zelo kmalu oddal v kakšen zavod, če ne bi odkril njegove izjemne sposobnosti: puščico pikada vselej vrže na sredo tarče. Paolo svojega nečaka takoj »vzljubi«, saj lahko z njim dobro služi na »pikadijadah« v okoliških gostilnah, s to »stričevsko ljubeznijo« pa se znova prikupi tudi svoji bivši ženi, čeprav le zato, ker ta zmotno misli, da se je počlovečil.

Toda Zoran zna zadeti samo na sredo tarče, ne pa tudi na druga mesta, ki bi na pravem tekmovanju v pikadu na Irskem prinesla več točk, predvsem pa nagrado v višini 50.000 evrov, ki Paola edino zanima. In ko odkrije to »hibo« v nečakovi spretnosti, Paolove slabe lastnosti pridobijo še eno – tiranijo, nad Zoranom, seveda, ki mora neskončno vaditi metanje puščice v druga mesta na tarči, kot je sredina, ki jo vselej zadene. To bi se lahko slabo končalo, tako za Zorana kot za samo komedijo (kolikor je temeljila na doslej še ne prehudi Paolovi eksploataciji nečaka in seveda na velikem karakternem kontrastu med njima), če fantu ne bi priskrbela dobrega angela v podobi zlatolase italijanske deklice, ki ga rada gleda in posluša njegovo petje v lokalnem pevskem zboru. Ne vem, ali je Oleotto videl Štigličev film Tistega lepega dne, ki se dogaja na Primorskem, ko je bila še del Italije, toda ta zbor v njegovem filmu ima prav tako pomembno vlogo kot v Štigličevem. Pravzaprav še bolj in seveda tudi drugače pomembno vlogo. Ta je namreč estetska, in to v dveh smislih: najprej kot lepo zborovsko petje včasih tudi prav zabavnih in duhovitih pesmi, po drugi strani oziroma v funkciji pripovedi pa ta zbor predstavlja umetnost kot tisto, ki lahko tudi humanizira, in to celo takega monstruma, kot je Paolo. Ampak tega res ne more neposredno, temveč prek odpora zbora, ki Paola napodi. Prav ta odpor ga tako zlomi, da se iz »grdega, umazanega, zlobnega« preobrazi v dobrega in prijaznega strička. To je simpatična poteza, a le ena izmed mnogih (zlasti tistih, povezanih s koloritom in šegami majhnega kraja), ki prispevajo k temu, da je ta film tako posrečen.