Tako so o Omerzelu pred dobrim mesecem dni govorili v največji poslanski skupini PS, premierka Alenka Bratušek pa ga je napotila, naj s svojo platjo zgodbe sam prepriča poslanske skupine, in od njegovega reševanja dvignila roke.

Ob včerajšnji obravnavi interpelacije, ki sta jo proti Omerzelu vložili SDS in NSi, je imela predsednica vlade odločen nastop v ministrovo podporo. Poslanci PS pa so kot Omerzelove prednosti poudarjali, da prihaja iz gospodarstva, je delaven, uspešen in celo, da je odločen raziskati najrazličnejše nepravilnosti.

Kaj se je torej zgodilo, da je bil minister, ki so ga mnogi v največji vladni stranki že odpisali, včeraj deležen tako laskavih ocen, saj spornost njegovih ravnanj ni nič manjša, kot je bila pred mesecem dni? Dejstvo je, da so nekateri v koaliciji pričakovali, da bo Omerzel, preden bo prišlo do interpelacije, sam odstopil. A se minister za infrastrukturo ni dal in je pravilno ocenil, da ga bo interpelacija kaj težko odnesla. Zato ker bi koalicija s tem pritrdila opoziciji. Zato ker dogovor o sodelovanju v vladi določa, da naj vladne stranke interpelacij proti ministrom ne bi podprle in bi torej glasovanje dela koalicijskih poslancev proti njemu koalicijo še dodatno zamajalo. Zato ker bi premierka, ki ji nikakor ne uspe najti primernih kandidatov za že dve izpraznjeni ministrski mesti, ob Omerzelovem odhodu imela težave z iskanjem še enega ministra. Zato ker se že »pelje« interpelacija proti obrambnemu ministru iz vrst PS Romanu Jakiču...

Dejstvo pa je, da se z ohranjanjem Omerzela v vladnih vrstah maje verodostojnost napovedi predsednice vlade (in drugih prvakov vladnih strank), kako bo pri svojih ministrih in drugih funkcionarjih zahtevala izpolnjevanje visokih etičnih standardov. Verodostojnost te napovedi pa bo še v večji meri porušena, če največja vladna stranka ne bo ukrepala zaradi spornega ravnanja svojega poslanca Matjaža Zanoškarja. Kot je ugotovila protikorupcijska komisija, zaposlovanje sina takratnega župana na »njegovi« občini pod sinu na kožo pisanimi pogoji ustreza definiciji korupcije. Zanoškarjev odziv na to ugotovitev oziroma izgovarjanje, da za razpis, prilagoditev razpisa, sinovo prijavo in njegovo zaposlitev na občini, katere župan je bil, ni vedel, pa bi nedvomno lahko označili za delanje norca tako iz strankarskih kolegov kot iz javnosti. Navedbe v delu PS, da so »afero« zaradi Zanoškarjeve zgodnje napovedi županske kandidature zakuhali njegovi lokalni politični tekmeci, teže samega ravnanja v ničemer ne zmanjšuje. Kot tudi ne njihovo iskanje zarote proti PS v znanem Janševem slogu.

Seveda stranke poslancev k odstopu s poslanskega mesta ne morejo prisiliti, z jasno obsodbo njihovih korupcijskih in drugih nedopustnih ravnanj in z izločitvijo iz svojih vrst pa vendarle lahko pokažejo, da s tako poudarjanim bojem proti korupciji mislijo resno. Tudi če je cena, ki jo mora največja vladna stranka z odhodom svojega poslanca na parlamentarno oslovsko klop plačati, ta, da se po številu poslancev izenači z največjo opozicijsko stranko. V nasprotnem primeru bodo namreč posledice na naslednjih državnozborskih volitvah (še) večje.