Med poslovne stavbe ujeta majhna rumena vila je več kot očitno iz nekega drugega obdobja. Iz nekih boljših, romantičnih časov. A hkrati s svojo prikupnostjo daje občutek, da je tudi iz drugega, pravljičnega sveta. Iz tiste pravljice, ki jo je Ela Peroci naslovila Stara hiša številka 3. Avtorica kakor da je črpala navdih prav iz te hiše, ta pripoved pa je zares navdihnila štiri lutkarje, združene v društvo Hiša otrok in umetnosti, ki so lani na pobudo Pionirskega doma začeli ustvarjati v Komenskega ulici 9.
»Poglejmo, če je še kaj v hiši!« je dal pobudo eden od otrok iz zgodbe, ki so prišli raziskat staro zaspano vilo. Slišali so namreč, da jo bodo podrli. In delavci so se tisti dan tudi res oglasili s tem namenom, vendar so kmalu tudi odšli, saj so bili zaradi otrok prepričani, da ne gre za pravo staro hišo. Kasneje so prišli še dvakrat, a je bila hiša vedno lepša, na oknih so bile rože, iz dimnika se je vil dim in kmalu so jo črtali s seznama za rušenje.
Zaživeli z izkustvenimi labirinti
Prav zaradi asociacije stare stavbe v Komenskega ulici 9, kjer sicer domuje Art center Pionirskega doma, na Staro hišo številka 3 je bila ta za ekipo Hiše otrok in umetnosti ravno pravšnja za nov začetek, ko so se po dvanajstih letih delovanja drugič preselili na novo lokacijo. Po njej so poimenovali tudi nov programski koncept kulturno-umetnostne vzgoje, saj se je ta začel prav s to pravljico. Iz nje pa Irena Rajh Kunaver in Marjan Kunaver, ki delujeta kot Gledališče FRU-FRU, ter Jelena Sitar in Igor Cvetko iz Gledališča Zapik niso naredili lutkovne predstave, kot bi jo sicer, ampak izkustveni labirint umetnosti. Kombinacijo predstave, razstave in učne poti.
Krovno zgodbo so prepletli z drugimi pravljicami Ele Peroci, ki se v skritih kotičkih labirinta zgodijo kot miniaturni gledališki dogodki, otroci pa ob tem soustvarjajo predstavo in spoznavajo umetnost skozi lastno izkušnjo. »Že v sam prostor vstopijo skozi staro omaro in se nenadoma znajdejo v pravljici. Naenkrat jih vstopi samo 15, saj imamo za zdaj samo en prostor, nekoč pa upam, da se bo raziskovanje dogajalo po celi hiši,« pove vodja Irena Rajh Kunaver. Ta poglobljeni pedagoški projekt pa niti ni več edini, program so dopolnili še z dvema: Deželo prstnih lutk in Prešernovo potjo, na kateri otroci z detektivom Lootom po mestu raziskujejo, ali je Prešeren res še živ. Skozi srečanja z Vido in Zamorcem, Povodnim možem in Urško ter Črtomirjem in Bogomilo spoznavajo njegovo poezijo, ki res še vedno živi.
Prostor za drugačno ustvarjalnost
Gre za program, ki odstopa od povprečja in ločuje Hišo otrok in umetnosti od nasičene ponudbe dejavnosti za otroke. Kot otroški in mladinski kulturni center je nastala že leta 2000, ko se je pojavila potreba po prostoru, kjer bi bilo druženje otrok, staršev in strokovnih delavcev manj formalno, bolj interaktivno, razlaga Rajh-Kunaverjeva. Skupaj z Jeleno Sitar, ki se ukvarja z lutkovno-vzgojno terapijo, sta zapolnili to vrzel. Najprej z ustvarjalnimi delavnicami za prvi stik z umetnostjo, sproti pa so dodajali lutke za najmlajše, malo večje in največje. Te so tudi še vedno temelj njihovih dejavnosti, saj moči združujeta dve družinski lutkovni gledališči.
Če so sprva v Hiši orali ledino, pa je trg v zadnjih letih postal zelo nasičen s tovrstno ponudbo. Klasično in druga gledališča so se bolj odprla, konkurenca so postali tudi nakupovalni centri. »Vedeli smo, da je čas za nove vsebine, ampak v prejšnjem prostoru ni več šlo. Nismo imeli odra, nismo mogli imeti vaj, hkrati si nismo mogli več privoščiti najemnine. Potem pa je prišla pobuda Pionirskega doma in dobili smo nov zagon,« pripoveduje lutkarica Rajh-Kunaverjeva, ki se je vmes usmerila tudi v delo z mladimi na področju lutkovne umetnosti.
Brez novih prostorov bi velik del Hišinih dejavnosti odpadel, vsekakor pa jih ne bi tako nadgradili s sodobno gledališko pedagogiko, kot so to storili. A gonilna sila Rajh-Kunaverjeva, dramaturginja Sitarjeva, likovnik Cvetko in Kunaver, ki skrbi za tehnično izvedbo, vztrajajo pri tem, da bo narava Hiše nekomercialna. »To je naš hobi, naš entuziazem,« poudarjajo in vztrajno primaknejo še nekaj svoje pogače vsak mesec. Samo da Hiša otrok in umetnosti še lahko živi. »To je prostor, kjer lahko uresničujemo vse tiste ideje, ki jih sicer ne moremo. Tukaj si lahko dovolimo drugačne projekte, še manj komercialne, Hišo pa vzdržujemo s tem, da s samostojnimi gledališči igramo po vrtcih, šolah in kulturnih domovih, sicer ne bi šlo,« še pojasni Rajh-Kunaverjeva, ki pod streho sprejme tudi druge mentorje brez prostora za izvajanje zanimivega programa.
Lutke za vse starosti
»Včasih smo sedeli na tleh, na pesku, danes pa starši zelo gledajo na to, na kakšen stol se bodo usedli,« dolgoletna lutkarica, ki je sicer diplomirala iz zootehnike, ponazori, kako je danes prostor vedno bolj pomemben in kako so si nakupovalni centri izborili svoje mesto na trgu. »Ah, lutke, saj to pa res ne more biti težko, si misli večina, a tako kot v vseh žanrih je tudi tukaj precej izvajalcev z zelo komercialnim in površnim pristopom,« še opozarja Rajh-Kunaverjeva, ki se je z lutkami srečala pri devetih letih, pri 19 letih pa je že samostojno režirala.
Na področju lutkarstva je mogoče čutiti tudi vpliv finančne krize. »Če ljudje nimajo denarja za kruh, ga nimajo niti za vstopnico,« razmišlja Rajh-Kunaverjeva in obenem izpostavlja, da so šole in vrtci skrčili izvenšolske dejavnosti na minimum. »Četudi jim kdaj ponudiš brezplačne vsebine, pa se prav tako težko organizirajo, saj bo sicer zmanjkalo ur za izvedbo učnega načrta,« nadaljuje. Njene izkušnje kažejo, da še vedno prevladuje mnenje, da so lutkovne predstave namenjene le najmlajšim. »To ne drži. Dojemanje je največje pri petih, šestih letih in delati z njimi je največji užitek. Takoj vidiš, kako otrok doživlja predstavo in si brez skrbi, da ne bo do konca kdo zajokal, se polulal ali pokakal.« Ob tem pa tudi ni nič narobe, če si lutke kdaj pa kdaj ogledajo tudi odrasli.