Aleksander Šuligoj iz Levpe, odročne vasice nad Kanalom, je med prvimi posredovalci pristal naključno. Ali je bilo naključje, da je bil decembrskega dne na pravem mestu, ne bomo nikoli vedeli, a s tečajem temeljnih postopkov oživljanja je tistega dne soobčanu rešil življenje. In še danes, po tako uspešni zgodbi pove, da to poslanstvo ni enostavno. »Vse je lepo in prav, če oživljanje uspe, kaj pa če ne?« se sprašuje. Ve pa, da bi še enkrat pomagal, saj je najbolj srečen, ko oči svojcev preživelega žarijo od sreče. »Pomembno je pomagati čim prej. Kar koli narediš, je bolje kot nič,« meni. Šuligoj je s to izkušnjo premagal strah, in če bo še kdaj treba, pravi, bo hitreje in lažje pristopil.
Med prvimi posredovalci je, kot rečeno, pristal naključno. Poklical ga je občinski svetnik in mu povedal, da želi občina tudi Levpi priskrbeti defibrilator, obenem pa ga prosil, naj poskuša v kraju dobiti prostovoljca, ki bi hotel na tečaj temeljnih postopkov oživljanja. Ker je vedel, da bo težko kar tako dobiti prostovoljce, se je odločil, da gre sam. Konec prejšnjega leta je opravil tečaj in se vključil v mrežo prvih posredovalcev.
Teden dni po tečaju že moral uporabiti znanje
Teden dni zatem so imeli kanalski upokojenci prednovoletno srečanje in po večerji je pri sosednji mizi opazil, da je enemu od udeležencev slabo. Ko je videl, da se stvar zapleta in da so gospoda začeli neprimerno oživljati kar na stolici, ni več pomišljal. »Pristopil sem bliže in povedal, da sem prejšnji teden opravil ta izpit in da lahko pripomorem pri oživljanju, če mi dovolijo. Gospoda smo položili na tla in začel sem masažo srca, ker ni dihal, mu je žena začela dajati umetno dihanje. V pomoč in oporo mi je bila še bivša otroška zobozdravnica, medtem pa je nekdo že stekel po defibilrator pred gasilski dom,« pripoveduje prepričan, da brez te naprave gospodu ne bi bilo pomoči. Zadihal je namreč šele po sprožitvi naprave z elektrošokom, nato mu je srce zastalo še dvakrat.
Vesel je, da se je vse tako izšlo, srečanje z gospodom pa je prihranil za čas, ko se bo ta bolje počutil. Po nenadnem zastoju srca je imel nekaj nujnih operacijskih posegov, in ker je bilo ukrepanje strokovno in pravočasno, drugih zapletov nima.
Pobudnica izobraževanja prvih posredovalcev na Goriškem, splošna zdravnica na urgenci Zdravstvenega doma Nova Gorica Tatjana Lukner, ga izjemno pohvali. »Odlično je naredil in vse organiziral tako, kot je treba,« pravi. Tudi drugi, žena in gospod, ki je hitro stekel po defibrilator, so tukaj dobro opravili svojo nalogo. Po izkušnjah zdravnice se namreč zgolj v enem od 40 primerov nenadnega zastoja srca zgodi, da ljudje začnejo masažo srca in naredijo to, kar bi bilo treba. »V devetih minutah po odpovedi srca moramo začeti postopke oživljanja, če želimo, da človek nima resnejših posledic. Po dvajsetih minutah mu naredimo več škode kot koristi,« pojasni zdravnica.
Dobra praksa za težko dostopne kraje
Za izobraževanje prvih posredovalcev so se na Goriškem odločili, ker imajo do mnogih prebivalcev dolge dostopne čase. Do najbolj oddaljenih krajev tudi z lučmi in sireno potrebujejo 40 minut ali več. To pa v takšnih primerih pomeni zgolj to, da so prepozni. Lani so že usposobili 56 prvih posredovalcev na Kanalskem, Krasu, v Brdih, Braniku, Dornberku in Renčah. »Čakajo nas še drugi kraji, najbolje pa bi bilo, če bi bil v vsaki hiši človek, ki bi znal izvajati temeljne postopke oživljanja,« meni Luknerjeva. Na enodnevnem tečaju inštruktorji, med katerimi je tudi zdravnik, udeležence seznanijo z nekaj teorije, predvsem pa z njimi vadijo temeljne postopke oživljanja z uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja. Kakšen mesec po tečaju sledi izpit, kjer preverijo predvsem praktično znanje. Luknerjeva pravi, da je prvi posredovalec lahko vsak polnoleten laik, ki se je pripravljen vključiti v obstoječi sistem z vsemi obveznostmi in odgovornostmi, ki sodijo poleg.
In kako prvi posredovalci pomagajo? »Ko dobimo klic in presodimo, da bo potrebno oživljanje, se usedemo v reševalni avto. Sočasno pa dispečer iz operativno-komunikacijskega centra obvesti prve posredovalce v bližini. Tisti, ki je najbližje in lahko, odide na kraj dogodka,« pojasni Luknerjeva. Dodaja, da prav prvi posredovalci in poučeni svojci bolnika slednjemu lahko zelo izboljšajo preživetje. Hitro znajo oceniti stanje in poklicati na pomoč, takoj začnejo temeljne postopke oživljanja in znajo uporabiti defibrilator. Četrti ukrep, to je hitra uporaba zdravil, ki stanje stabilizirajo, pa je v rokah nujne medicinske pomoči.
Boris Čufer, predsednik Prostovoljnega gasilskega društva v Kanalu, ob svojem vsakdanjem delu na terenu dobro ve, kako je prva in hitra pomoč pomembna in tudi to, da le malo ljudi zbere pogum in pomaga pri oživljanju. »Ljudje se ponavadi ustrašijo, ko pri masaži srca poči prsnica in takrat odnehajo. A zlomljena prsnica v primerjavi z rešenim življenjem ni popolnoma nič,« pravi in spodbuja ljudi, naj pomagajo. Vseeno meni, da za prvega posredovalca ni vsak. Za to se mora odločiti vsak sam, posameznik mora čutiti to poslanstvo in šele tedaj bo v nesreči tudi pomagal, je prepričan Čufer. Temu pritrjuje tudi Luknerjeva.
Med kanalskimi gasilci so se za prvega posredovalca usposobili trije gasilci in ena gasilka. »To je zelo dobrodošlo, saj imamo defibrilator postavljen na pročelju gasilskega doma, poleg tega so lahko gasilci z gasilskim avtomobilom in s prižganimi modrimi lučmi še hitreje na kraju nezgode,« pravi. Tudi zato se mu zdi pomembno, da bi se s temeljnimi postopki oživljanja seznanilo čim več ljudi, ki živijo v neposredni okolici nameščenih defibrilatorjev. Se jim je pa prav ob zadnjem nesrečnem dogodku s srečnim koncem pokazala ena od pomanjkljivosti sistema. Gasilcev, ki so skrbniki defibrilatorja, ni nihče obvestil, da je bil aparat uporabljen, ti tudi niso vedeli, koga obvestiti, saj ob defibrilatorju ni nikakršnih navodil. »Aparat moramo nato v čim krajšem času usposobiti nazaj, mu zamenjati elektrode, masko, rokavice,« pojasni Čufer in ob tem poziva, da bi morali kontaktni podatki, koga obvestiti, da je bil defibrilator uporabljen, viseti ob vsaki napravi. V Kanalu so za to že poskrbeli.
Na Koroškem z uporabo defibrilatorja seznanili več kot 9000 ljudi
Tudi na Koroškem, kjer imajo eno najbolje organiziranih in razvejanih mrež defibrilatorjev in hkrati izjemno razgiban, precej gorat teren, veliko pozornosti posvečajo izobraževanju o uporabi defibliratorjev. Tam so se odločili o temeljnih postopkih oživljanja izobraževati širše. V okviru Koronarnega kluba Mežiške doline so od leta 2008 z uporabo defibrilatorja seznanili že več kot 9000 ljudi, samo lani na več kot 50 dogodkih čez 3500 udeležencev. Med njimi je veliko mladih osnovnošolcev in srednješolcev.
Zdravnico Cirilo Slemenik Pušnik razveseljuje podatek, da so defibrilatorje na Koroškem laiki uporabili 33-krat in z njimi rešili šest življenj. »V večini primerov so defibrilatorje uporabili ljudje, ki so se udeležili teh tečajev,« pravi in opaža, da s stalnim ozaveščanjem ljudi o postopkih oživljanja in uporabe defibrilatorja tudi strah, kako k nekomu pristopiti in mu pomagati, postaja vse manjši. Kljub zavidanja vredni številki ljudi, ki so se seznanili z načeli prve pomoči ob nenadnem zastoju srca, želijo stanje še izboljšati »Naša želja je dvigniti preživetje z razširitvijo mreže defibrilatorjev, predvsem pa z izobraževanjem laikov, z desetih na več kot trideset odstotkov,« pravi Slemenik-Pušnikova. Da bi razširili podoben model tudi na druga območja po Sloveniji, so na pobudo zdravnika Zdenka Šalde v Črni na Koroškem ustanovili Iniciativo AED, neformalno civilno družbo za izboljšanja stanja javno dostopnih defibrilatorjev po Sloveniji.
