Po beli cesti do zelenega raja
S prijateljico Vereno iz Avstrije sta se v petek proti Cerknemu podali kar po stari cesti. »Bilo je idilično, na trenutke celo adrenalinsko. Moj muhasti GPS naju je peljal po zasneženih strmih cestah, a vsaj razgled je odtehtal dodatne kilometre.« Ko sta bili končno v Cerknem – vse cestne oznake so vodile do smučarskega centra, kot da istoimensko mesto sploh ne bi obstajalo – sta se najprej lotili iskanja hotela. Pri tem so jima spet ponagajali smerokazi: »Na začetku mesta so table naznanjale Hotel Cerkno, po določenem času pa je ime hotela zamenjal njegov logotip, ki ga seveda nisva prepoznali.« Vseeno ju je nekaj dodatnih ovinkov pripeljalo do njune nastanitve, ki sta jo zaradi pomanjkanja drugih možnosti vnaprej rezervirali prek njihove spletne strani. »Predhodna internetna razgledovanja so mi, kljub oteženemu dostopu do informacij v angleščini na slovenia.info in cerkno.si, razodela prenočitvene možnosti v Cerknem in okolici. Večinoma je šlo za apartmaje in sobe na različnih turističnih kmetijah, jaz pa sem si zaželela hotelske sobe s pripadajočim udobjem in intimo, zato je bil hotel Cerkno, edini hotel v mestu, logična izbira.« Odločitve nikakor nista obžalovali. Vse od prvega stika z receptorjem do same sobe je izpolnil njuna pričakovanja. A časa za posedanje križemrok ni bilo veliko. Kot so ju obvestili na recepciji, se je lokalni Turističnoinformacijski center (TIC) v kratkem zapiral, zato sta se naši turistki po hitrem postopku pojavili na njegovih vratih. »Nad gospo informatorko nimam pripomb; vse od govorjenega jezika do kvalitete podanih informacij in pristopa je bilo za desetko. Najin izlet je bil vsekakor obogaten zaradi njenih predlogov,« komentira Graciela, ki jo je zmotilo edino dejstvo, da večina turistične ponudbe ni osredotočena na Cerkno, pač pa zajema širšo idrijsko-cerkljansko regijo. Poleg tega dostop do večine znamenitosti, kot na primer Divje babe, zahteva lasten prevoz.
Vse poti vodijo v hotel Cerkno
»Čudilo me je tudi to, da naju je informatorka na več točkah napotila nazaj v najin hotel. Ta je bil po njenem tako prostor za okušanje domačih žlikrofov kot prostor aktivnosti na deževen dan.« Snežna odeja se je tisti dan ustavila prav na vhodu v prikrajšano mesto, kjer so se obilne snežinke s poti preobrazile v dežne kaplje. Premraženi Španki sta se tako vrnili v zatočišče njunega začasnega domovanja, kjer sta po nasvetu gospe iz TIC izkoristili simpatično ponudbo in ob naročilu kapučina prejeli brezplačni gibanici. Polni nove energije, sta se vrnili v deževno realnost zunaj hotelskih sten in si ogledali mestno središče v nočni različici. Da pa se ne bi spoznavali le s hladnimi stenami praznih cerkva, sta do 11. ure obiskali kar tri bare. Najprej so ju noge popeljale v bar Pr' Gabrijelu, ki je kot prizorišče vsakoletnega glasbenega festivala Jazz Cerkno znan tudi zunaj mestnih zidov. Tam sta uživali ob pivu in zvokih jazza, vse dokler ni slednjega zamenjala polka. V naslednjem baru, kamor ju je zaneslo, baru Štefan, sta bili deležni bližnjega srečanja s prekomerno okajenim domačinom, ki jima je na vsak način želel nekaj razložiti v slovenščini. »Natakarica se nama je za nevšečnost opravičila, čeprav dogodek res ni imel posebne teže.« V tretjem baru, baru Pr' Albinc, pa se jima je posebej prikupil prijazen natakar. Tu je bilo od vseh treh prizorišč tudi najbolj živahno. »Atmosfera je bila sproščeno prijetna, a vseeno sva z glasno španščino izzvali kar nekaj radovednih pogledov.« Po sistematičnem okušanju lokalnega barskega življenja je napočil čas za polnjenje baterij. A ob prihodu v sobo je bilo še zabavnejše kot v obiskanih barih: prijateljici sta se pred spanjem lotili brošur v španskem in nemškem jeziku ter zaradi neprimernih prevodov doživljali napade smeha. »Španščina je bila res porazna. Napačne slovnične strukture, čudni pomeni, celo izmišljene besede... Ob prebiranju sva se krohotali pozno v noč,« pripoveduje Španka, ki je bila na začetku v TIC navdušena nad obstojem brošur v njenem maternem jeziku, zdaj pa razmišlja celo o tem, da bi jim zavoljo katastrofalnega prevoda pisala. »Šalo na stran – takšnega prevoda pač ne moreš ponuditi Špancem,« je neomajna.
Semena preteklosti v sedanjosti
Na zajtrku v hotelu ju je razveselil poseben oddelek z domačo hrano, imenovan Grandmother's Corner ali Babičin kot, kjer so bile gostom ponujene jedi, kot so žganci in mlečni riž. Čeprav jima tovrstna hrana zjutraj še ni teknila, sta se zadovoljili s preostalo, klasično ponudbo. Časa za obiranje spet ni bilo dosti. Cerkljanski muzej, ki sta ga hoteli obiskati, je bil v soboto odprt le od 10. do 13. ure. »Kot sem že rekla prijateljici, so se mi zdele vse stvari odprte veliko premalo časa, da bi si jih turisti lahko v miru ogledali.« V muzeju ju je kot edini obiskovalki pričakala prijazna gospa, ki ju je usmerila na dve glavni in eno začasno razstavo ter jima pred začetkom vsake povedala nekaj uvodnih besed. »Bila je odlična, pa tudi muzejski eksponati so bili – v nasprotju z večino slovenskih muzejev – brez izjem označeni v angleškem jeziku, tako da sva od zbirk res veliko odnesli.« Izjema je bila le začasna razstava o Cerkljanskem v sedemdesetih, ki je bila zaradi lokalne specifike predstavljena zgolj v domačem jeziku. Sta pa zato odtehtali osrednji razstavi z naslovom »Cerkljanska skozi stoletja«, ki dokumentira zgodovinski razvoj regije, in »Pust je kriv! Pripoved o cerkljanskih laufarjih«, ki je na Gracielo naredila izjemen vtis. »Lokalna pustna šega laufarije je bila podrobno predstavljena s pomočjo fantastičnih 25 likov, ki tvorijo laufarsko družino. Impresivno!«
Glavi, polni podob iz cerkljanske preteklosti, sta si zbistrili med sprehodom po bližnji okolici središča, ki sta jo zdaj prvič ugledali v luči dneva. Na poti sta naleteli na krasno poslikan čebelnjak ob neki kmetiji, pa na kip z žensko in moškim, katerega pomena jima ni uspelo razvozlati. »Z mojim poznavanjem slovenske zgodovine lahko sicer sklepam, da je šlo za partizansko obeležje.« Med hojo sta opazili table, ki so označevale številne lepo urejene sprehajalne poti, a sta se zaradi nedavnega dežja rajši držali asfalta. »Za daljši sprehod tudi nisva imeli primerne obutve. Sva pa opazili, da je Cerkno pomembna izhodiščna točka za sprehajalstvo in pohodništvo, ki sta, posebej ob pomanjkanju snega, v mestu eni glavnih športnih aktivnosti.« Pot ju je vodila še mimo glavne cerkve svete Ane, ki je bila žal zaprta, tako da sta si lahko ogledali le njeno poslikano pročelje.
Več vrst razvajanja
Ob prvih sončnih žarkih, ki so na plan pokukali okoli poldneva, sta si zaželeli kave na eni izmed barskih teras. A ker nista bili edini, sta na kavi spet pristali nikjer drugje kot v svojem hotelu. Po krajšem posvetu sta se odločili kar tam nadaljevati s kosilom. »Med pohajkovanjem po mestu nisva zapazili nobene primerne gostilne, le okrepčevalnico in picerijo, nama pa se je zahotelo tradicionalne hrane.« In ker jima je tudi gospa iz TIC za pokušino lokalnih dobrot priporočila hotel, sta se kar tam lotili naročila: žlikrofi z gorgonzolo, žlikrofi s pečenkino omako, solata in domača ocvirkovca. »Kamor koli grem, rada okusim domače dobrote in te so mi prav zares teknile,« se okusnega kosila spominja naša izvidničarka.
Po kosilu je bil čas za drugačno vrsto razvajanja. Že prejšnji dan sta se, soočeni z deževnim vremenom, naročili na masaži: protistresno in terapevtsko. Čeprav naj bi se masaže začele izvajati šele ob 16. uri, sta se pozanimali, ali bi lahko prišli že ob 15. – prošnja, ki so ji hotelski delavci z veseljem ugodili. Tako sta zdaj iz glavne vstopili v povezano stavbo, kjer poleg masažnih prostorov domuje tudi bazen, brezplačen za goste hotela. »Ker sem doma pozabila kopalke, sem se morala zadovoljiti le z masažo,« hudomušno pripomni Graciela med spominjanjem terapevtskih prstov na njenem hrbtu. »Masaža mi je dobro dela; sicer ni bila nič posebnega, a maserka je povsem korektno opravila svoje delo.« Edina pripomba, ki jo je imela, je bila bolj infrastrukturne narave: »Sosednji objekt, ki gosti bazen, se mi je zazdel precej dotrajan.«
S tem pa se je zgodilo tudi sklepno dejanje njunega kratkega izleta. Sproščeni po dveh dneh v objemu hribovite idile in brezhibnih hotelskih storitev, sta se poslovili od zelenega raja in pri Logatcu zapeljali na avtocesto v smeri proti prestolnici.
