Sklepna sekvenca je čisto nasprotje uvodne – prazen morski pejsaž z Jepovim spominom na odhajajoče dekle, prve mladostne ljubezni. A ta kontrast med uvodnim in sklepnim prizorom, med »polnim« in »praznim«, ni nekaj, kar bi bil rezultat pripovedne linije, marveč obstaja skoraj v vsakem trenutku filma. Skoraj vsak prizor je kot baročna slika anamorfoze, le da tista vanitas, ničevost, ni več tako prikrita, kot je na primer na Holbeinovi sliki Ambasadorja, namreč v obliki popačene podobe lobanje, ki ždi pod veličastnim portretom obeh svetovljanov, marveč ni nič manj zaznavna kot »neskončna lepota« rimskih vedut in interjerjev. Ob Neskončni lepoti se seveda vsiljuje primerjava s Fellinijevim filmom Sladko življenje (zaradi preočitne podobnosti so nekateri italijanski kritiki Sorrentinov film tudi kritizirali), če pa smo že pri tem, bi se lahko spomnili tudi na Antonionijevo Noč, in to prav zaradi »dogajanja niča«, ki je na delu tudi v Neskončni lepoti – na razne načine in v skoraj fantastičnih oblikah, ki jih razgrne Jepova potepuška in refleksivna pripoved o rimskem mondenem življenju.

Jepovo druščino sestavljajo prav žalostne kreature (in v tem se Neskončna lepota tudi najbolj razlikuje od Sladkega življenja), če takšne niso že takoj videti, kot je spodleteli dramatik Romano, ki ga prezira celo njegova vzdrževana ljubica, pa jim Jep sicer uglajeno, toda neprizanesljivo razkrije njihovo bedno resnico, čeprav le tistim, ki se slepijo s svojo umišljeno podobo; kot je Stefania. Domišljija ima lahko tudi pogubno moč, kot v primeru Violinega sina, tako prežetega z morbidnimi pasusi v literaturi, da je še sam umrl. Umrla pa je tudi Ramona, striptizeta in hči Jepovega prijatelja, lastnika bara, toda njena smrt je obenem eden izmed utrinkov »neskončne lepote«, ki jo je Jep, kot pravi, vselej iskal in nikoli našel, a nastopijo prav v takšnih čudnih koincidencah, kot je ta, da se netelesna, seksualno nekonzumirana ljubezen (med Jepom in Ramono) prekrije z minljivostjo, smrtjo. Med Jepovimi prijatelji je tudi nekdo, ki ima ključe do palače neke kneginje. In kaj odprejo ti ključi? Najprej vrata v muzej antičnih kipov in nato v ogromno dvorano starinskega veličastja z okroglo mizo na sredi, ob kateri kneginja igra karte z aristokratskimi »fosili«. Toda vsa rimska aristokracija ni v muzeju, kakšni grofi še vedno dobro živijo tako, da jim je treba plačati, če jih hočete imeti na večerji. Pri kateri se vedno najde tudi kakšen kardinal, ki se bolje spozna na kulinariko kot na religijo. Pri tem v Neskončni lepoti nikoli ne gre za kakšno porogljivost, kaj šele satiro, vsi takšni prizori – seveda segajo tudi na področje umetnosti (na primer z deklico, ki veliko platno poliva z vedri barve in, kot omeni Jep, s tem služi milijone) – so prej neke vrste prijazna in očarljiva psihopatologija rimske mondene banalnosti. In Neskončna lepota je njena fascinantna freska.