Seveda je bila sama anketa – ob vsem spoštovanju do belgijskih strokovnjakov za preučevanje javnega mnenja – najmanj čudaška, kajti niti približno si ne morem predstavljati, kako lahko belgijski državljani, izbrani po nekakšnem splošnem statističnem vzorcu, vedo kar koli o sodstvu v vseh drugih državah članicah EU. Ali, če sem natančnejši, ni mi jasno, kaj lahko povprečen belgijski državljan ve o delovanju sodstva v Sloveniji. Po mojem praktično nič, razen če se je po kaki nenavadni poti morda kdaj srečal s slovenskim sodnikom. Skratka, anketa je bila precej neverodostojna, kar so mi z nekoliko zadrege molče pritrdili tudi kolegi iz belgijskega sodnega sveta. Toda kdor jo je videl, se je seveda lahko kaj hitro odločil, da bo Slovenija njegova predzadnja turistična ali poslovna destinacija (še pred Romunijo), ko bo potoval po prijateljskih evropskih državah. Kajti le kdo bi si želel potovati v državo, kjer sodstvu ne gre zaupati. Če namreč v neki državi ne zaupamo sodstvu, ki je v Evropi na splošno najbolj neodvisna veja oblasti, potem lahko v tej državi še mnogo manj zaupamo policiji, inšpektorjem, državnemu tožilstvu ali vojski, kajti vsi ti organi so bolj ali manj v domeni izvršilne, torej izrazito politične veje oblasti. In če ne zaupamo tem nadzornim in represivnim organom, si seveda v takšno državo ne bomo želeli ali upali potovati. Saj poznate zgodbe iz nekoliko bolj daljne vzhodne Evrope, kjer te v kaki državi policija okrade ali pretepe prej in temeljiteje kot kdor koli drug. Da ne omenjamo kakih afriških ali južnoameriških držav, kjer je takšnih »policij« ali »oboroženih sil« kar cela vrsta.

Te dni je bivši predsednik našega računskega sodišča Igor Šoltes javno ponovil, da je v času njegovega predsedovanja ta nadzorni organ spisal več kot 50 kazenskih ovadb v zvezi z zdravstvom in jih poslal pristojnim organom, pa do sodnih epilogov ni prišlo. Pozor, gre samo za ovadbe v zvezi z zdravstvom. Kje so tu še politične stranke, državne banke, cestarji, energetiki in mnogi drugi, katerih financiranje in delovanje je v mnogih pogledih že dolgo časa očitno sporno. V tej luči je seveda povsem razumljivo, da je minister za zdravje Tomaž Gantar svoj nedavni odstop obrazložil z defetistično izjavo, da ni kos korupciji v zdravstvu. Če k temu dodamo še nedavna dramatična opozorila trojice članov Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), se lahko utemeljeno vprašamo, ali nismo v marsičem že postali mafijska država. Kot sem pred časom že zapisal na tem mestu, je namreč iz omenjenih pojasnil članov KPK razvidno, da se državna oblast pravzaprav ne more več resnično učinkovito boriti proti korupciji, saj je sama v veliki meri del nje oziroma jo v pretežni meri obvladujejo korupcijski akterji. Lanskoletna mednarodna raziskava korupcije v gospodarstvu, ki jo je izvedla mednarodna bonitetna hiša Ernst&Young in v kateri se je Slovenija po stopnji koruptivnosti uvrstila na neslavno prvo mesto, je bila tako le še ena od cvetlic v cvetočem gaju slovenske korupcije.

Slovenija je postala država nezaupanja. Pri tem sploh ni več toliko pomembno, ali je korupcije res toliko, kolikor se o njej govori. Dejstvo je, da povprečni Slovenec že dlje časa ne zaupa več dovolj državnim institucijam. In le kako bi jim, ko pa ob dejstvu, da smo praktično vsak dan prek medijev in drugače soočeni s kako novo korupcijsko ali drugačno nečedno zgodbo, še državne institucije druga drugi nenehno jemljejo kredibilnost. Če namreč tako pomembna državna organa, kot sta računsko sodišče in KPK (pri čemer seznam podobnih primerov s tem še zdaleč ni izčrpan, kajti tu so še informacijski pooblaščenec, varuh človekovih pravic in drugi), ugotavljata, da se drugi pristojni državni organi ne odzivajo v zadostni meri na njuna uradna opozorila in celo ovadbe, potem to neizogibno vodi v splošni dvom, negotovost in nezaupanje v državo. Le kakšno možnost ima potem s kako svojo prijavo, ovadbo ali klicem na pomoč navaden državljan? Če k temu prištejemo še našo primitivno politično folkloro, kjer politiki neokusno blatijo drug drugega, sodstvo, KPK in pač kogar koli, za katerega se jim to zdi trenutno oportuno, potem seveda takšni državi res ni mogoče zaupati.

Žalostno. Kaj drugega reči. Ob vsem dobrem človeškem, naravnem in drugem potencialu, ki ga Slovenija nedvomno še premore, so nas protagonisti naše mafijske zgodbe pripeljali v situacijo, ko povprečni državljan vedno bolj nemočno in brezvoljno opazuje igrice, ki jih na dramskem odru še vedno igrajo nekateri naši že povsem obledeli in iztrošeni politiki, bančniki, direktorji, lobisti in drugi, ki jih očitno ne bi smeli nikoli in nikakor spustiti na oder. Te igre brez meja se bodo nadaljevale bodisi do bridkega konca, ko se bo na vse skupaj zrušil strop, bodisi dotlej, ko bodo nekateri pristojni državni organi glavne protagoniste te slovenske tragedije le odpeljali z odra ter jih poslali kam drugam, kjer se bodo spočili ali začeli končno delati kaj koristnega za družbo. Če namreč naša pravna država ne bo kmalu mnogo bolj zaživela, se bomo dokončno znašli v mafijski državi, kjer si nas bodo na koncu spet prilastili tujci. Zato brez sodelovanja in medsebojne podpore vseh tistih pripadnikov organov nadzora in pregona, ki so poleg politikov in sodstva najbolj odgovorni za pravno državo, enostavno ne bo šlo. Če lahko na primer inšpektorat, policija, državno tožilstvo in celo državni zbor ignorirajo ali pa neskončno dolgo »preučujejo« velik del nadvse skrb zbujajočih uradnih opozoril drugih državnih organov, potem je, kot rečeno, jasno, da povprečni državljan v tej državi nima nobene možnosti, da uveljavi ustavne in zakonske norme.

Takšni smo. Za zdaj. Morda bi se morali še večkrat slikati, da bomo lahko čez nekaj let sploh še verjeli, da smo (lahko) padli tako nizko. Do takrat pa ne prenehajmo upati in zaupati vsaj vase ter vedno bolj odločno pozivajmo vodilne v družbi, naj končno storijo že tudi kaj resnično dobrega za to državo in ne le zase.