Vendar ima bruseljski denar realne učinke. Z njim je bilo vedno mogoče obnavljati vrtce, popraviti vodovod, zgraditi smučarsko žičnico, v zapostavljenih regijah zaposliti mlade, ki bi se sicer odselili. Milijarde čakajo tam, tesno zapakirane v birokratsko latovščino, in z njimi se je treba ukvarjati.

V tem kontekstu so pisma, ki jih uradniki bruseljskega direktorata za regionalno politiko in komisar za regionalno politiko Johannes Hahn pošiljajo v Ljubljano, nenavadno branje. V evropski komisiji se sprašujejo, kaj je Sloveniji, da denarja, ki ga mečejo za njo, ne pobere. Leta 2014 ne bo zaznamovala samo bančna luknja, ampak tudi izgubljene priložnosti. Gospodarstvo nujno potrebuje denar za razvoj novih izdelkov in storitev, s katerimi bo mogoče živeti v prihodnosti. Finančno obdobje 2014–2020 se je že začelo in Slovenija bi lahko dobila nekaj sto milijonov evrov tudi vnaprej, za bodoče razvojne projekte. A ne brez sprejema teh šmentanih dokumentov.

Ton bruseljskih komentarjev ob tem meji že na cinizem. »Je to konceptualna zmeda ali še nedokončano delo?« se sprašuje v enem od pisem vodja enote na bruseljskem direktoratu za regionalno politiko Raphaël Goulet. Obregne se celo ob jezik slovenskega osnutka strategije pametne specializacije, češ da je nerazumljiv in »netransparenten«. Medtem ko je njegov jezik svetal kot samo sonce.

Naši pogovori z uradniki v Bruslju in poznavalci dogajanja v Sloveniji kažejo, da so v komisiji predvsem živčni. Slovenija se je tokrat izkazala kot slaba učenka. Evropska unija ima do leta 2020 začrtane cilje, denimo na gospodarskem (konkuriranje Ameriki in Kitajski) in socialnem področju (zmanjševanje revščine), Slovenija pa temu ne sledi. Glavni očitek Bruslja je, da je njena vizija prihodnosti preveč splošna, manjkajo pa konkretne politične zaveze, v kaj se bo usmerila. Zgolj popravljanje vodovoda tu in ceste tam z evropskim denarjem ne bo več mogoče, pravijo. Cesta bo morala – vsaj na papirju – pripeljati do širših koristi od urejanja lokalnih prometnih zagat. Ravno v tem pa se skriva ključni problem: državna politika je talka županskih (poslanskih) interesov. Doslej Slovenija nikoli ni imela načrta globalnega razvoja, razvoja družbe v prihodnosti, saj bi to lahko ogrozilo vsakokratne lokalnopolitične načrte.

Vlada je res že petega decembra lani v parlament poslala predlog spremembe zakona o državni upravi, s katero bi oddelek, ki skrbi za evropska sredstva, z gospodarskega ministrstva preselili neposredno pod vlado. To naj bi omogočilo učinkovitejšo in hitrejšo pripravo dokumentov. Spremembo naj bi sprejeli po nujnem postopku, ker je časa malo. Bližajo se evropske volitve, ko se bo bruseljski uradniški stroj začasno upočasnil. A so temu že oporekali v SDS, kjer želijo, da o nujnosti postopka najprej razpravljajo vsi poslanci. Oglasila se je tudi zakonodajnopravna služba državnega zbora, ki opozarja, da je sprememba ministrskega oddelka v službo vlade nedorečena, saj ni jasno, kako bo to urejeno v proračunu...

»Katastrofa« in »bogpomagaj« sta slovenski besedi, ki sta se v evroslovarčku pridružili geslom programa Evropa 2020.