Šport je v zgodovini spisal že marsikatero nenavadno zgodbo in postavil na glavo teorijo, da nekaj veljajo le zmagovalci. Celo na največjih športnih tekmovanjih se dogaja, da se v središču pozornosti nenadejano znajdejo tisti športniki, ki pridejo na tekmovališče bolj za zabavo kot za kar koli drugega. Gre za ljudi, ki želijo na samosvoj način okusiti tekmovalni blišč in imajo drugačne ambicije od večine. Tudi na prihajajočih februarskih olimpijskih igrah v Sočiju ne bo manjkalo športnikov eksotov, kot jim pravijo.
Kdo ne pozna znamenite jamajške bob ekipe z iger v Calgaryju leta 1988, po kateri so pozneje posneli tudi filmsko uspešnico. Zgolj leto dni pred takratnimi olimpijskimi igrami sta lokalna poslovneža čez noč dobila idejo, da bi ta dežela s Karibskega otočja, kjer ne poznajo snega, sploh prvič nastopila na največjem zimskem festivalu športa. Pri izboru tekmovalcev so med vojaki izbrali trojico prostovoljcev, četrti član pa se jim je pridružil naknadno. Bodočim olimpijcem v domačem okolju razumljivo ni uspelo opraviti optimalnega treninga, zato so jim jamajški sponzorji omogočili priprave v Kanadi in Avstriji. Jamajška bob ekipa je hipoma zbudila zanimanje svetovnih medijev, ki so jih športni javnosti predstavili na hudomušen način, zato so se jim mnogi posmehovali.
Dogodivščino končali s padcem na glavo
Da bi se čim bolje pripravili na razmere, ki so vladale na zimskih igrah, so fantje odšli na prizorišče in trenirali na zamrznjenem jezeru, kjer ni šlo brez zapletov. Eden od tekmovalcev se je zgolj tri dni pred tekmo poškodoval in ni bil zmožen tekmovati. Jamajka je skorajda ostala brez olimpijskih sanj, a je v moštvo nenadejano vskočil Chris Stokes, ki je v Calgary prišel kot navijač svojega brata Dudleyja. In ravno Dudley Stokes je na glavni tekmi postal tragična figura nenavadne in nikoli pozabljene jamajške zgodbe. Ko je na startu pognal bob na stezo, je zaradi krhkega materiala zlomil ročico, nato pa si je tudi sam poškodoval ramo. Kljub vsemu je Jamajčanom uspel celo sedmi najhitrejši start na igrah, a se je dogodivščina zaradi prevelike hitrosti končala z nesrečo in prevrnjenim bobom na glavo tik pred ciljem. Navijačem je zastal dih, mnogi so pomislili na najhujše, vendar kmalu zaploskali članom posadke, ki so izstopili iz boba in ga z rokami povlekli čez ciljno črto.
To pa sploh ni bil zadnji nastop jamajške bob ekipe na zimskih olimpijskih igrah. Mnogo bolj pripravljeni so se vrnili že čez štiri leta in nato sodelovali na vseh igrah do leta 2002. Zdaj, po dvanajstih letih posta, se bodo eksoti spet predstavili športnim navdušencem in obudili spomin na stare čase, ko so bili osrednja zanimivost. Član ekipe Winston Watts je še pred dvema tednoma dejal, da posadka nima denarja za pot v Rusijo, a ni dolgo čakal na prijatelje z vseh koncev, ki so zbrali 80.000 ameriških dolarjev, kolikor je jamajška olimpijska odprava potrebovala za nastop v Sočiju. »Sem človek, ki nikoli ne obupa. V olimpijski projekt sem vložil srce in vedel sem, da bodo dobri ljudje pomagali našemu moštvu. Prepričan sem, da imamo veliko navijačev po vsem svetu,« je še pristavil Watts.
Princ pri 55 letih na svoje šeste igre
Jamajčani pa ne bodo edini eksoti v Sočiju. V obmorskem letovišču pod goratim Kavkazom se bo na slalomski tekmi spet pojavil razvpiti Hubertus von Hohenlohe, ki se je oklical za princa, ker se mu po žilah pretaka nekaj modre krvi potomcev nekdanje nemške kneževine. Danes je star 55 let in bo na igrah nastopal kot drugi najstarejši olimpijec vseh časov. Gre za tekmovalca, ki so ga okronali za najbolj zanimivega olimpijca na svetu. Nenavadno je, da tekmuje za Mehiko, čeprav ni Mehičan, ampak je bila Mehičanka le njegova babica. Starši so se odločili, da bo mali Hubertus rojen v Mehiki, zato si je oče v tej južnoameriški državi uredil zaposlitev in delal v avtomobilski tovarni. Hubertus von Hohenlohe je v glavnem mestu Ciudad de Mexico prebival prva štiri leta, nato se je preselil v Španijo. Ima več poklicev, saj se poleg alpskega smučanja ukvarja še s fotografiranjem in petjem. Med drugim je izdal kar osem albumov, zadnjega lani. Zase pravi, da je poslovnež, umetnik in športnik. V Sočiju bo nastopal že na svojih šestih igrah. Doslej seveda še ni osvojil omembe vredne uvrstitve, tokrat pa je nasmejal privržence, ko je rekel, da nujno potrebuje olimpijsko odličje.
Nasmejati je znal tudi znameniti britanski smučarski skakalec Eddie Edwards, ki so ga klicali The Eagle (Orel). Čeprav so bili njegovi skoki mizerni, je bil dolga leta britanski rekorder, saj na Otoku ni bilo junaka, ki bi se spustil po skakalnici. Za odvečne kilograme mu ni bilo prav dosti mar, zato ga ni motilo, da je bil z naskokom najdebelejši tekmovalec. Ker je imel težave tudi z vidom, je vseskozi nosil naočnike čudne oblike, ki so bili velikokrat povsem orošeni, a je bilo Edwardsu vseeno. Naprej sta ga gnali močna volja in želja, saj je naredil tudi po šestdeset skokov na dan. »Sprašujejo me, ali me je bilo kaj strah skakanja. Pa še kako! Vedno je obstajala velika verjetnost, da bo že naslednji skok moj zadnji,« je rekel nekoč. Svoje olimpijske sanje je tako kot jamajška bob ekipa uresničil leta 1988 v Calgaryju, kar je bil tudi njegov zadnji nastop na igrah, saj so organizatorji po izkušnji z Edwardsom hitro zaostrili pravila pri lovljenju olimpijske norme.
