Ta kratka novica bi si v normalni državi zaslužila omembo v kakšnem lokalnem časniku ali morda glasilu za negovanje spomina na upor proti okupatorju. Niti pod razno pa se ne bi smela znajti v poročilih nacionalne televizije – ker normalna televizija v normalni državi o komemoracijah v spomin na 70 let stare dogodke pač ne poroča v osrednji informativni oddaji. A s televizijo ni prav nič narobe, vest je v resnici vredna javne pozornosti, hudo narobe je z državo in ljudmi.

Predstavnik borčevske organizacije se je namreč letos prvič odločil, da s tremi vrtnicami počasti še spomin na »drugo tragedijo«. Od osamosvojitve dalje sta namreč slovesnosti potekali ločeno: žrtve so se strogo delile na vaše in naše, natančno se je vedelo tudi, »čigavi« bodo slavnostni govorniki. Zločin je 70 let imel dve barvi, pa čeprav je v obeh primerih tekla povsem enaka kri.

Ob Stanovnikovi gesti je na mestu vprašanje, zakaj ta simbolni korak pietete in človečnosti šele zdaj. Vprašanje je smiselno, ni pa modro. Hitro nas odpelje v obtoževanje in etiketiranje. Bolj produktivno si je oddahniti z mislijo, da lahko končno, vsaj ob grobovih žrtev, stojimo drug ob drugem v zavedanju skupne tragedije in njenega skupnega imenovalca – vojne in nasilja.

Najbrž ni naključje, da si je Stanovnik za opisani spravni korak izbral Lajše, ki sodijo v vipavsko dekanijo. Tako kot ni naključje, da sta Vladimir Krpan in pater Bogdan Knavs, ki so ju poslušalci Radia Koper in Primorskih novic hvaležno razglasili za »osebnost Primorske 2013«, prav na Sveti Gori organizirala mašo za padle partizane in druge žrtve vojne. Na Primorskem, kjer ni bilo državljanske vojne, so namreč stvari bolj jasne. Tam je lažje razumeti, od kod je prišlo zlo in kako krivična so bila povojna zatiranja duhovnikov in drugače mislečih. Morda Primorcem uspe vsaj duha spoštovanja žrtev izvoziti tudi v osrednjo, veliko bolj travmatizirano Slovenijo.

To bi bil majhen korak v spravo. Malo večjega bomo naredili, ko bodo na moriščih stali ljudje ne glede na svoj nazor, vero in strankarsko pripadnost, ko bodo mašo za padle partizane obhajali tudi škofje in nunciji in ko bodo mrtvi civilizirano pokopani. Huda jama je strašljiv opomin naše neciviliziranosti. Borčevska organizacija bo morala razumeti, da obžalovanje povojnih zločinov ne zadošča, če ni resne pripravljenosti, da se poišče krivca. Stanovnik je bil večkrat naprošen, naj tovariše, ki bi lahko kaj povedali o pobojih, javno pozove k razkrivanju skritega in razveže molčečnosti, a tega ni storil. V Cerkvi pa bodo morali med drugim sprejeti, da ne zadošča, da obžalujejo zločine, »če so se zgodili v cerkvenem imenu«. Prav zares so se zgodili in zanje se mora pokesati brez čejev. Enako za usodne spreglede medvojnih prioritet.

Žalostno pa je, da se zgodovina ponavlja. Lojze Peterle je pred kratkim, po srečanju z Mehmedalijo Aličem, ki je moral priti iz Bosne, da je Slovencem razložil, da imata Huda jama in Srebrenica skupni imenovalec, butnskalsko tvitnil: Žal mi je, če je slovenska država storila krivice. Jih je treba popraviti. Nikoli ni bil načrt vlade delovati na nacionalistični ravni. »Če je« je povsem nepotreben, za krivice je odgovorna prav njegova, Peterletova vlada. Če ne verjame, naj povpraša vrabce na strehah.