To metanje polen pod poslovne noge ne jemlje poguma hrvaškim duhovnikom. Še posebej je treba izpostaviti dva, ki sta se, tako kot glavni lik v filmu Volk z Wall streeta, navdahnjeno lotila ekonomsko-finančnih izzivov, pri čemer ju je vodila parafrazirana Kennedyjeva misel: »Ne glej, kaj lahko cerkev naredi zate, ampak, kaj ti lahko narediš za cerkev.« Lazarist pater Filip Vicić je ugotovil, da vnema njegovih ovčic pri dajanju prostovoljnih prispevkov za potrebe cerkve v Novigradu na Dobri strašno peša, da v njegovi župniji razsaja škotski virus skoposti, in je z razglasom ukazal, da mora vsaka hiša prispevati 350 kun (50 evrov). 50 kun za zvonarja, ostalo pa za potrebe patra Vicića, zagrebške nadškofije, Vatikan, kar ostane, pa verjetno za tiste »tam gori«, kjer je menda treba obnoviti zastarele peči v peklu. Seveda so se takoj pojavili brezverci z izgovorom, da otroci doma nimajo za jesti in za knjige, in so dajali takšne prispevke, da bi še revne cerkvene miši poginile. A pri financah pater Vicić ne pozna milosti. Na cerkvena vrata je takoj, da mu ne bi kdo očital netransparentnosti pri finančnih poslih, nabil seznam, kdo je koliko od faranov dal. Naj vidijo verniki, kdo cerkve in boga ne spoštuje, in mnogi, ki se izogibajo poštenemu plačilu za pošteno delo gospoda župnika, se doma skrivajo, da ne bi na ulici zardevali pred someščani. Videl je pater, da hrvaška davkarija javno objavlja sezname neplačnikov, in je takoj dojel, da je samo tako mogoče doseči plačilno disciplino. Ne moreš varati države, še manj pa cerkve in boga! Pisali so brezbožci po cerkvenih vratih Oderuh, a to patra Vicića ni zmedlo. Tudi finančnega ministra in predsednika vlade cela Hrvaška pljuva, ko državljanom na pleča natovorita nove davčne obveznosti, a jima na misel ne pride, da bi za hip ustavila križarski pohod v imenu proračuna.

Da bo izkoreninil plačilno nedisciplino, vernike in njihovo mularijo naučil reda in bogaboječnosti, ob tem pa še popravil krvno sliko župnijskega proračuna, se je odločil tudi duhovnik iz Ploč don Petar Mikić. Poslovno, sodobno, transparentno, učinkovito. V cerkvi je obesil cenik kazni za izogibanje verskim obveznostim. Zdaj starši lovijo otroke po Pločah in jih za ušesa vlečejo k verouku in na mašo, kajti: ob 250 kun (35 evrov) bodo tisti starši, katerih otrok celo leto ni hodil k verouku, vsaka »prešpricana« ura verouka jih stane 10 kun, vsaka neudeležba pri sveti maši stane vernika 20 kun, vsak dan zamude pri odgovorih na birmanska vprašanja je 10 kun, manjkanje pri mašah ob velikih praznikih je 50 kun, vsak dan zamude pri prijavi birmanskega botra stane 10 kun... Če bo šlo tako naprej, pravijo na Hrvaškem, bo morala na vsaki prižnici ob Svetem pismu stati davčna blagajna. Če jih imajo »mamce« iz Zagorja, ki v Zagrebu prodajajo skuto in kislo zelje, jih ob takšnem prometu morajo imeti tudi župniki. Pa smo tam. Spet nekdo hoče že v kali zatreti svobodni, pogumni poslovni duh hrvaške cerkve.