Miran Potrč je bil gotovo eden najbolj poštenih politikov te in prejšnje države, in ne morem si kaj, da mu ne bi verjela, da je res verjel, v dobri veri. Ravno zato je tisto, kar je povedal, zelo dragoceno. Ker daje vpogled v naravo političnega odločanja. V sistemski problem načina tega odločanja.

Poslanec je izvoljen v nekem okraju in temu okraju je dolžan in zavezan pomagati. Načeloma je to dobro in prav, je zastopanje interesov od spodaj navzgor, na državno raven, je pogoj za decentralizacijo moči in zastopanost vseh regij. Lokalni interesi so seveda legitimni, ob njihovi presoji pa si je vendar treba zastaviti dve vprašanji: ali so bili res oblikovani s podporo lokalne skupnosti ali zgolj skozi ozek interes lokalnih političnih in gospodarskih voditeljev? In ali so lokalni interesi tudi v interesu države? V konkretnem primeru: so si Trboveljčani takrat res želeli še enega onesnaževalca in če ja, ali zato, ker so jim ga predstavili kot edino možnost zaposlovanja ali ohranjanja služb, čemur se reče prisilna izbira? Ali pa sta v njihovem imenu odločala politika in vodstvo termoelektrarne, v skladu z njuno logiko potrebe po energiji, po menjavi tehnologij, širjenju kapacitet? Je temu razmišljanju mogoče reči strokovno? V ožjem, tehničnem smislu gotovo. Toda ali je to tudi strokovni strateški premislek, razmislek o celostnem razvoju energetskega področja pri nas? Ne. To je v najboljšem primeru lokalni, parcialni, v najslabšem primeru pa lobijski interes. Za njihovo brzdanje bi morala skrbeti vlada in parlament.

Velike slike državne energetske oskrbe ni mogoče izdelati z lepljenjem lokalnih predlogov, obstoječih lokacij in tehnologij ter lobijskih sugestij, če politika pravilno razume svojo vlogo. Če jo, potem državna energetska strategija ni seštevek projektov, ki jih vsak iz svojega loga, v dobri (skrb za lokalno okolje) ali slabi (ponovna izvoljivost, možnost zaslužka) veri prinesejo poslanci in drugi zlati prinašalci, in kjer se na koncu uresničijo samo tisti strankarski projekti, ki imajo več glasov v parlamentu, nikakor ne nujno najboljši. Takšno odločanje je otroški vrtec razvojne politike in pomožna šola demokracije. A točno to se je pri nas dogajalo minulih dvajset let in se še danes.

Tisto, kar v tej »metodi« manjka, je druga, višja raven odločanja, se pravi preučitev utemeljenosti neke investicije znotraj celostne strategije: kakšna naj bo prihodnja energetska slika države, kakšna razmerja želimo med jedrsko, termo, hidro, plinsko, sončno, termalno, vetrno in biomasno energijo? Katero razmerje bo zagotovilo najboljši presek zanesljive, varne, ekonomične, ekološko občutljive in v ustvarjanju novih delovnih mest pošteno razpršene oskrbe?

Za iskanje odgovorov na ta vprašanja seveda pravo mesto nikakor nista ne vlada ne parlament. Vlada in parlament sta cvet voljenih z različno izobrazbeno ravnjo, stopnjo znanja, razgledanosti, zmožnosti analize in sinteze ter ne nazadnje poštenosti. Edino pravo mesto za izdelavo strategije je mešano posvetovalno telo, recimo mu energetski gremij, ki bi ga morala imeti vsaka vlada, ker gre za najdražje naložbe, preden bi sploh prisegla. V njem bi morali biti, z imeni, priimki in podjetjem zaposlitve, poznavalci današnjih in prihodnjih energetskih potreb, strokovnjaki za tehnologije manjšanja energetske porabe, strokovnjaki za elektrarne vseh vrst, geologi za oceno rezerv, poznavalci strategij v razvitih državah, zdravniki, ekologi, pravniki, sociologi. Ti bi morali na veliki mizi z natančnim izrisom sedanjih kapacitet, njihove ekonomike, iztrošenosti in morebitne škodljivosti ter možnih novih virov in njihove umestitve v prostor, njihove ekonomike ter okoljskega vpliva ministrom razložiti, kaj se kot dobra odločitev ponuja kar samo, kje so možnosti, kje pasti, kakšne so opcije, kje plusi in minusi.

Takšne velike mize z veliko shemo, z zastavicami različnih barv in s stvarnimi in obširnimi pojasnili glede posameznih področij in njihovega povezovanja v veliko mrežo, vključno z uvozom in globalnimi trendi, nikoli ni bilo. Ministre obletavajo tekmujoči predlogi klasičnih »energetikov«, pod pritiskom ekologije jim dodajo še nekaj eskapističnih projektov obnovljivih virov, vse »strokovno« utemeljeno, in potem se začne kupčkanje med strankami. Na koncu poslanci prižgejo zeleno luč za »svoje«. O tem, kar sploh ni našlo poti do njihovega odločanja, pa bi bilo morda najboljše, nihče nič.

Razen če seveda ne nastopi ljudstvo, kot je v zgornjem primeru, ko je referendum leta 1999 trboveljski projekt ustavil. Takrat je bilo veliko govora o tem, da ljudje ne morejo odločati o tako zapletenih vprašanjih. Kar drži. A natančno to drži tudi za vlado in parlament: tudi oni ne morejo kompetentno in pošteno odločati o stvareh, ki jih ne poznajo, brez velike slike, torej brez podpore neodvisne stroke. In vendar to ves čas počnejo. Ljudstvu pa so to možnost vzeli. In zato imamo TEŠ 6, ki ne more biti dovolj drag, da bi se mu katera koli vlada odrekla.

Energetika je samo dober primer te netransparentne prakse, a popolnoma enako so »prevelike« velike prosule investicije in dodatno zavarovanje v zdravstvu, pa forsiranje živinoreje v kmetijstvu, pa avtocestnega križa na račun drugih cest in železnice itn. itn. Za nobeno teh področij ni (bilo) tiste velike mize, ob kateri bi ministri slišali kaj več kot zvenenje približnih idej v svoji glavi in mnenja najbolj agilnih zainteresiranih anonimnih prišepetovalcev, katerih sledljivost se izgublja v megli, katerih vpliv ni nikoli klican na odgovornost.